34. Liffe: Pošast (Kaibutsu)

Režija: Kore-eda Hirokazu
Scenarij: Yûji Sakamoto
Fotografija: Ryûto Kondô
Igralska zasedba: Sakura Ando, Eita Nagayama, Soya Kurokawa, Hinata Hiiragi
Datum izida: 17. 5. 2023 (Francija), 2. 6. 2023 (Japonska)
Ocena: 10

Pošasti se naselijo v besedno pokrajino, ki jo ljudje tkejo z izrečenim. Včasih se v tej pokrajini pojavi razdejanje, a pogosto ne tedaj, ko bi to pričakovali – ko sočloveku namenimo ostre besede, s katerimi ga prizadenemo. Takrat se namreč besedna bitka vsaj dogaja na odprtem in vemo, s čim imamo opravka. Nevarneje je tedaj, ko ni izrečeno sploh nič ali vsaj ne tisto, kar bi veljalo omeniti. Tla se tam, kjer zmanjka besed, vdrejo, v nastale temačne jame pa se naselijo pošastna bitja. Taka, ki jih ni mogoče opredeliti, ker delujejo skrivoma, a se kljub temu zdi, da so vseprisotna.

Pošast japonskega režiserja Kore-eda Hirokazuja prikaže silovito moč, s katero lahko to, kar se odločimo zamolčati, vpliva na medčloveške odnose. Poskusi, da bi neizrečeno premostili z lažjo, z nečim, kar gre lažje z jezika, so neuspešni, pa čeprav ravnamo v dobri veri, z željo, da bi drugo osebo zavarovali pred resnico, ki bi zanje lahko bila boleča ali težko sprejemljiva. Tako deluje Minato (Soya Kurokawa), ko svoji materi samohranilki (Sakura Ando) »prizna«, da v šoli trpi nasilje, ki ga nad njim izvaja učitelj (Eita Nagayama). Morda govori v imenu prijatelja Yorija (Hinata Hiiragi), nad katerim se znaša tako oče alkoholik kot sošolci. Ali pa laže, da mu ne bi bilo treba spregovoriti o sramotnem, neizgovorljivem. Minatova mati se po sinovem priznanju upravičeno ogorčena zglasi v šoli, kjer je soočena z nečloveško birokratskim vodstvom. To ji v vljudnostnem japonskem slogu nameni opravičila in obredne priklone. Namesto da bi slišala pričakovano ravnateljičino obsodbo nasilnega incidenta, je deležna absurdnega pojasnila. Prišlo naj bi do nesporazuma – učiteljeva roka se je po nevšečnem slučaju dotaknila Minatovega nosu.

Zatem ko spoznamo mamin pogled na dogodke, se perspektive večkrat zamenjajo. Na rašomonski način so prikazani še učiteljev in ravnateljičin pogled ter nazadnje pogled otrok, Yorija in Minata. Njun vidik je za razumevanje resnice ključen, a nas od nje odvračajo prepričljivi namigi. V filmu so tako nadvse premišljeno razdrobljene fizične sledi – izgubljeni čevelj, vžigalnik in blato na dnu termovke, ki uberejo povsem svojo pot, preden podprejo resnična doživetja fantov. Besedni primanjkljaj, ki nastane, ker dečka o resnici molčita, skušamo tako gledalci kakor tudi drugi liki premostiti z zasledovanjem namigov v stvarnosti, pri tem pa smo vsi zavedeni.

Misteriozno vzdušje nadvse učinkovito ustvarja tudi filmska glasba, pod katero se podpisuje znameniti japonski skladatelj Ryuichi Sakamoto. Tudi ponovno poslušanje glasbene podlage poustvarja težko opisljivo atmosfero Pošasti. Morda jo najbolje zajame prvi prizor, v katerem vidimo gorečo stolpnico in si zamišljamo, da nemočno opazujemo velikansko uničenje, zrak prežema vsesplošen preplah, v ušesih pa nam odmeva rezek zvok siren reševalnih vozil. V podobnem položaju se med ogledom znajdemo vsakokrat, ko si domišljamo, da se, po zaslugi namigov, končno približujemo resnici, a nato skrivnostne in nepredvidljive silnice sesujejo naše predstave. Kako nam lahko celo tisti, ki so nam najbližje, naenkrat vzbudijo tako neprijetne občutke odtujenosti, nerazumevanja in nemoči?

Liki v filmu si takšna občutja zadajo, ko menijo, da ravnajo požrtvovalno ali iz dolžnosti. Zavezani so družbenim vlogam, na primer materinski ali vlogi vodje šole, ki jim preprečujejo, da bi se spontano odzivali na človeška znamenja trpljenja in stiske. To deluje kot svarilo sodobnemu svetu, ki neprestano omejuje področja življenja, ki od nas ne zahtevajo mehaniziranega, vnaprej predpisanega delovanja. 

Težo konvencij začutijo celo otroci. Minato in Yori sta najstnika, a režiser tega obdobja odraščanja ne banalizira, temveč ga predstavi v vsej kompleksnosti, ki mu pritiče. Tako prikaže na primer otroške izmišljotine, ki niso vselej posledica preizkušanja mej dovoljenega, ampak lahko govorijo v imenu tabujev, ki veljajo celo med odraslimi. Zaradi stiske, ki jo občutita v negostoljubnem svetu, se dečka zatečeta v kotiček, skrit pred svetom, kakor so skriti prostori na besednem polju, kjer zmanjka besed. Je skrivališče, v katerem si lahko izkazujeta nežnost in pozornost, je prostor nedolžnih otroških iger, v katerih pošasti izgubijo svojo strašljivo moč, kjer se lahko podita skozi visoko travo, vse do ograje in še naprej.

Hirokazuju uspe premišljeno upodobiti človeške odnose, v katerih osebam različne prepreke otežujejo, da bi drug drugega razumeli, pa naj si za to še tako prizadevajo. Pošasti, ki si jih zamišljamo, so tako mnogokrat posledica odtujenosti, tragičnega dejstva, da ljudi okrog nas dojemamo kot »druge«. A prav ta distanca perspektiv je zgodbi v prid, saj ji omogoča spretno poigravanje z gledalci vse do zaključka, ko vendarle občutimo pomiritev. Dano nam je namreč preseči omejitve realnosti in se zliti s skrivnostnim svetom dečkov. Spoznali naj bi pošasti, a smo soočeni z edinim, kar nas pred njimi varuje – bližino.

Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Saška Maček