34. LIFFe: Nesrečna bitja (Poor Things)
Režija: Yorgos Lanthimos Scenarij: Tony McNamara, Alasdair Gray (roman) Fotografija: Robbie Ryan Igralska zasedba: Emma Stone, Mark Ruffalo, Willem Dafoe, Ramy Youssef Datum izida: 1. 9. 2023 (Italija) Ocena: 10
Ko je grški mojster absurdno-turobnega Yorgos Lanthimos po Jastogu (The Lobster, 2015) – srhljivo-komični satiri o moškem, ki mu grozi transformacija v jastoga, če si kmalu ne najde življenjske partnerke – leta 2017 posnel še mojstrovino temačnega magičnega realizma Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer), si je marsikdo prišepnil: »Oh, Yorgos, turobneje od tega pač ne gre!« In res ni šlo – Ubijanje je bilo logična kulminacija tendenc grškega režiserja, ki pa je bil tedaj kljub svojevrstni ekscentričnosti že trdno zasidran v denarnih trezorjih sicer pregovorno previdnega Hollywooda, v udobju katerih zdaj obrača avtorsko ploščo.
Obrat stran od brezupa človekove ujetosti v skrivnostne zakone višjih sil je Lanthimos nakazal že z Najljubšo (The Favourite, 2019), eno najbolj vizualno impresivnih zgodovinskih dram v filmski zgodovini, z Nesrečnimi bitji, adaptacijo romana Alasdaira Graya, pa je naredil dokončen tonalni rez in z njimi ustvaril pravi pendant mračnim podobam svoje filmografske preteklosti. Temačnost je tukaj sicer še vedno prisotna, vendar je to samozavedna, ironična temačnost, norčavo igriva in izpraznjena vsakršnega pesimizma. Prav tako je povsem izginila atmosfera ciničnosti, ki je bila režiserju tako pogosto očitana kot slabost.
Nesrečna bitja naslovu navkljub kar brstijo od optimizma. Če bi jih lahko opisal z eno krilatico, bi to skoraj brez pretiravanja bila »feministični Forrest Gump«, ali pa »nadrealistična, nespolirana Barbie«. Podobno kot pri protagonistih omenjenih filmov je namreč določujoča lastnost junakinje Nesrečnih bitij, Belle Baxter (Emma Stone), njena obžarjenost z darom otroške nevednosti. Ta jo dela sprejemajočo do drugačnosti, jo rešuje spon ponotranjenih družbenih pričakovanj ter jo žene na pot raziskovanja in izboljšanja sveta in sebe. Bella je Lanthimosova preobrazba frankensteinovskega mita o reanimaciji človeškega telesa: združitev otroških možganov z odraslim telesom. A medtem ko je izvorna Frankensteinova pošast tragična figura, je Bellina edina želja, da se hoče spoznati – in seksati. Ti dve dejavnosti Lanthimos na pogosto humoren način zariše kot tesno medsebojno prepleteni.
Glede na umeščenost dogajanja v Evropo 19. stoletja, na vrhunec viktorijanske dobe, tovrstna tematizacija ženskosti ni presenetljiva. A to ne pomeni, da bi film vztrajal na tako sterilnem enačaju, kot je »spolni užitek = svoboda«. Bella svojo pot samospoznavanja začne z odkritjem spolnega užitka samozadovoljevanja, ki mu kmalu sledi najstniška želja po osvoboditvi od svojega stvarnika/očeta Godwina (Willem Dafoe). Na vrata ob ravno pravem trenutku potrka nekoliko sluzast leporečnež Duncan Wedderburn (brkati Mark Ruffalo), s katerim Bella odrine na potovanje po Evropi in Sredozemlju: od Londona do Lizbone, Aleksandrije in Pariza. V nasprotju z našimi pričakovanji, da jo bo Duncan zlahka zavedel, Bella na vsaki od postojank nekoliko dozori v svoji miselnosti. Spolnost pri tem zavzame vlogo burlesknega katalizatorja za odkritja, ki jih Bella s svojo radovednostjo in optimistično iskro v očeh razširi na širšo, eksistenčno raven. To je najbolj očitno v Parizu, ko se mora zaposliti v bordelu, v katerem nastanejo mnogi od najbolj neprijetno grozljivih, a hkrati komičnih in intimno ganljivih prizorov filma. Lanthimosu uspe ustvariti mešanico surove seksualnosti, iznakaženega humorja in post-ironične medosebne topline, ne da bi film deloval prenasičeno ali mu ušel izpod nadzora. Nasprotno: s plastenjem kontrastnih občutkov v nas vseskozi vzbuja rahlo neodločenost glede videnega in nas prijateljsko drega, da se nasmehnemo in morda še malce prevprašamo same sebe in svoje predsodke.
Enak občutek za obvladovanje kaosa in kakofonije Lanthimos izkaže pri vizualni plati Nesrečnih bitij, kjer kostumografija, scenografija in fotografija vse usklajeno delujejo v smeri izzivanja nenehnega stanja nadrealistične zaprepadenosti. Medtem ko je prvo dejanje filma posneto v ekspresionistično črno-belem fomatu in v notranjosti gotsko okrašenega doma Bellinega stvaritelja Godwina, nas ob Bellinem odkrivanju sveta pričakajo impresionistično pisani razgledi na mestne vedute in njihova obzorja, slikovite, klavstrofobične ulice in razkošne, kičaste sobane. Tudi, ko so ti prostori bolj običajne narave, jih korenito predrugači fotografija Robbieja Ryana, ki se (podobno kot že v Najljubši) poslužuje predvsem širokokotnih (tudi fisheye) objektivov, s katerimi popači in v različne odtenke norosti obarva skorajda vsak kader – vsako sobano in avenijo, po kateri se suče elegantno do groteskno odeta Emma Stone, ki tudi najbolj hrupne prizore z večplastno in suvereno igro uspešno podreja svoji prezenci.
Lanthimosova sanjska karnevalska igra vidno poka po šivih z omembe in razprave vrednimi elementi. Pa vendar je v vsem tem prav njeno jedro preproste pripovedi o radovedni in dobrosrčni mladenki tisto, kar najbolj navdušuje. Režiserju je uspelo to forrestgumpovsko pripoved na visokih obratih avtorske vizije povzdigniti v spektakularno feministično parabolo, ob kateri nam letošnja Barbie hitro zbledi v spominu.
Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Ivana Rosa
