34. LIFFe: 5. sklop kratkic (Čuden način življenja, Zadnji večer, Varuhi formule)

Ronja Gorenc Didanovič
Iva Katušin
Tinkara Uršič Fratina

Čuden način življenja (Extrana forma de vida, rež. Pedro Almodóvar; Španija, Francija, 2023)
Piše: Ronja Gorenc Didanovič
Ocena: o

Ni skrivnost, da se je Pedro Almodóvar že pred dvajsetimi leti spogledoval z režijo kultnega filma Gora Brokeback (Brokeback Mountain, rež. Ang Lee), a se zanjo ni odločil, ker bi, kot je nedavno sam povedal v intervjuju za Indiewire, hollywoodska produkcija preveč omejevala njegovo kreativno svobodo. Očitno pa ga je dovolj prepričala vizija modne hiše Yves Saint Laurent (YSL), ki je preko hčerinskega podjetja Saint Laurent Productions financirala svoj prvi in Almodovarjev najnovejši projekt, svojevrsten odgovor na Goro Brokeback, kratkometražni kvir vestern Čuden način življenja. Kot se za projekt takega kalibra zdi primerno, je film estetski presežek. Za kostumografijo je poskrbel kreativni direktor YSL Anthony Vaccarello, za razkošno orkestralno partituro, kakršna prileže vesternom, pa Albert Iglesias.

Film je poln sklicev na ameriške in italijanske vesterne in njihove motive, ki pa jih avtor prevprašuje s postavitvijo v kontekst gejevske romance. Zgodba se odvija med nekdanjima ljubimcema Jakeom in Silvo, ki ju upodobita Ethan Hawke in Pedro Pascal. Od njunega zadnjega srečanja in zagrete romance je minilo 25 let, v tem času pa si je vsak od njiju postavil svoje življenje – Jake je novopečeni šerif puščavskega mesteca, Silva pa ostaja revolveraš. Njuno ponovno snidenje navkljub kemiji, ki med likoma kljub času ni izzvenela, ne poteka brez težav, saj se izkaže, da je Jake na lovu za mladim kriminalcem, ki je Silvin sin. Nekdanja ljubimca sta tako postavljena pred dilemo, ali naj izbereta ljubezen ali svoj osebni interes. Pedro Pascal, ki z občutkom prikaže poželenje revolveraša srednjih let, je v svoji upodobitvi lika mnogo bolj prepričljiv kot Ethan Hawke, ki mu v zatrtega šerifa ne uspe vdihniti življenja ali topline, v čemer leži eden od osrednjih problemov filma.

Četudi se delo dotakne klasično Almodovarskih motivov ponovnega srečanja starih ljubezni, kvir moškosti in staranja, nas tudi zgodba kot celota pusti relativno ravnodušne. Zasnova filma se zdi preveč ambiciozna za kratkometražni format, saj bi nedvomno prišla lepše do izraza, če bi se lahko razvijala bolj postopoma, mogoče v celovečercu. S tem v mislih je režiser uspešen zgolj pri samem prikazu homoerotičnega poželenja in alternativnega modela moškosti v klasičnih vesternih, celostno pa ne dobimo občutka, da sta temi predstavljeni poglobljeno in večplastno. Tako Čuden način življenja žal spominja bolj na camp parodijo klasičnega vesterna kot pa na resnično subverziven vestern sam po sebi.

Zadnji večer (Letzter Abend, rež. Lukas Nathrath; Nemčija, 2023)
Piše: Iva Katušin
Ocena: +

Poletni Hannover v času pandemije. Spremljamo mlad par, ki se odloči za selitev v Berlin, kjer naj bi ga čakal nov začetek. Lisa (Pauline Werner) je dobila službo nevrologinje v uglednem berlinskem kliničnem centru Charité, Clemens (Sebastian Jakob Doppelbauer) pa je glasbenik, ki se je spet lotil pisanja pesmi. Praznita stanovanje in pripravljata poslovilno večerjo s prijatelji. Toda stvari se ne odvijajo po načrtih. Nekateri povabljenci odpovejo, drugi pridejo prezgodaj, tretji hudo zamujajo. Pojavijo se tudi nepričakovani gostje, celo popolni neznanci. Tekom večera na plan privrejo skrita čustva, hrepenenja, nesporazumi in zamere.

Čeprav gre na prvi pogled le za težavne medosebne odnose, film razkriva tudi globlje plasti nemške družbe. Med gosti se odvijejo pogovori, ki zajemajo vse od koronavirusa, depresije in toksične moškosti do ogljičnega odtisa, nacizma in norčevanja iz avstrijskega dialekta. Zadnji večer je prepričljiv tako pri obravnavanju resnejših tem kot pri samoironiji in parodiranju Nemcev, ki se v želji po pretirani politični korektnosti vedno znova zapletajo v lastne pasti. Zlasti slednje film obravnava izvrstno, gledalci pa dobimo priložnost, da skozi zaprt krog »prijateljev« pod drobnogled vzamemo sodobne nemške razmere.

Kljub temu da je bil film posnet v zgolj enem tednu, z ročno kamero in skromno ekipo, uspe mlademu režiserju Lukasu Nathrathu z živahno uporabo objektiva prikazati ne le kaotičnost poslovilne zabave, temveč tudi čustveno razgibanost likov. Gledalci se zato počutimo, kot da smo tudi sami del dogajanja. Prevzamemo lahko perspektivo vsakega lika in ga tako skušamo razumeti. Filmu uspe v razmeroma kratkem času vzbuditi zanimanje in simpatijo za svoje junake tudi preko prepričljivega nastopa igralcev. Vsak drobec, ki ga izvemo o posameznikih, nas potegne vase, da želimo izvedeti še več.

Premisa večerje, na kateri gre vse narobe, na plan pa privrejo frustracije gostov, je dobro poznana, a se filmu zaradi iskrenosti in topline uspe izogniti klišejem. Z njim se resda lahko najbolje poistoveti mlajša generacija Nemcev, vendar so problemi, s katerimi se soočajo liki, univerzalni in relevantni za vse nas.

Varuhi formule (Čuvari formule, rež. Dragan Bjelogrlić; Srbija, Slovenija, Severna Makedonija, Črna gora, 2023)
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Ocena: +

Če je dogodek v jedrski elektrarni v Černobilu 26. aprila 1986 vsem dobro poznan, je nesreča v srbski Vinči iz leta 1958 popolno nasprotje – zanjo morda ne vedo niti Srbi in prebivalci drugih delov nekdanje Jugoslavije. Dragan Bjelogrlić v Varuhih formule skozi ta dogodek, opisan v knjigi Primer Vinča (Slučaj Vinča, Goran Milašinović), ki služi kot predloga scenariju, prikaže, kako lahko človeška dobrosrčnost privede do preobratov zgodovinskih razsežnosti.

Osrednji del filma se odvija v Parizu, na inštitutu Curie, kamor prispejo profesor Dragoslav Popović (Radivoje Bukvić) in trije mladi študenti, ker so bili vsi izpostavljeni radioaktivnemu sevanju zaradi napake pri poskusu izdelave atomske bombe. Za njihovo zdravljenje je zadolžen profesor Mathé (Alexis Manenti), ki pa se tega loti zadržano in nejevoljno – na vrhuncu hladne vojne so Jugoslovani in Francozi vsak na svoji strani železne zavese, predvsem pa prof. Mathé ostro nasprotuje jedrskemu oboroževanju. Ko predlaga poskusno zdravljenje s presaditvijo kostnega mozga, mu vsi kategorično nasprotujejo, češ da bi rad izvajal poskuse na ljudeh, vendar se jugoslovanski bolniki zavedajo, da jih brez poskusa zdravljenja čaka kruta in boleča smrt, zato Mathéjev predlog sprejmejo. Zgodba nam pokaže, da je tudi v obdobjih razklanosti in ideološkega nestrinjanja mogoče najti ljudi, ki bodo pokazali neomajno človečnost in postavili svoje življenje na kocko, da bi pomagali drugim. Tako sta med darovalci kostnega mozga tudi eden od francoskih zdravnikov, Schwarzenberg (Jérémie Laheurte), in Odet Dragi, mati štirih otrok (Anne Serra), ena od prostovoljk, katerih krvna skupina se je ujemala s krvno skupino bolnikov.

Film je zanimiv tudi zaradi prebliskov oz. pogledov nazaj, ki prikazujejo, kaj točno se je pravzaprav dogajalo v Vinči in kaj so bili razlogi, da je prišlo do napake v reaktorju. S tega vidika se žanrsko približuje trilerju, saj Udba, ki jo uteleša kar režiser Dragan Bjelogrlić v vlogi Leke Rankovića, pritiska na Popovića, ki Francozom ne sme izdati resničnih podatkov o naravi poskusa.

Varuhi formule so delo velike produkcije, ki z vizualnimi elementi in širino zgodbe dajejo vtis holywoodskosti, s čimer zagotovo izstopajo v primerjavi z drugimi filmi s tega področja. Edini element, ki zmoti zaradi svoje očitnosti, je zaključna sekvenca, v kateri je sporočilo, ki ga film želi predati, dobesedno deklarirano in gledalcu ne pusti, da bi ga izkusil zgolj s čustvi, ki jih zgodba brez dvoma prebudi v njem. Kljub temu so Varuhi formule ganljiva zgodba, ki bo s svojo vero v človečnost in prikazom, kam ta lahko privede, zagotovo navdušila občinstva.