34. LIFFe: 4. sklop kratkic (Beg iz iluzije, Zlo ne obstaja, Kos kos robida)

Iva Katušin
Alen Golež
Ronja Gorenc Didanovič

Beg iz iluzije (Superposition, rež. Karoline Lyngbye; Danska, 2023)
Piše: Iva Katušin
Ocena: o

Beg iz iluzije, celovečerni prvenec danske režiserke Karoline Lyngbye, je družinska drama z impresivno fotografijo in prepričljivimi igralskimi nastopi, ki pa ji zagon jemljejo njeni lastni znanstvenofantastični elementi.

Mlada družina zapusti mestno življenje v Kopenhagnu in se preseli v samoto švedskih gozdov. Stine (Marie Bach Hansen) in Teit (Mikkel Boe Folsgaard) se želita umakniti daleč stran od civilizacije in vsakodnevnega stresa, da bi lahko preživljala več časa z družino in tako rešila svoj razpadajoči zakon. »Želiva najti sebe in drug drugega,« neprestano ponavljata na svojem podkastu, prek katerega dokumentirata svoj novi življenjski slog. Ob tem se ves čas trepljata, češ kako izjemna in posebna sta, ker sta se lotila tega projekta. Toda kmalu opazita, da v gozdu niso sami, saj so se na drugi strani jezera naselili neznanci. Napetost in paranoja narasteta, ko se njun sin Nemo za kratek čas izgubi v gozdu, nato pa trdi, da Stine ni njegova mama. Navidezna družinska idila se povsem razblini, ko Stine in Teit srečata svoja skrivnostna dvojnika in sta se – kot sta tudi obljubljala v podkastu – prisiljena soočiti sama s sabo.

Že od samega začetka posnetki narave, ki se zrcali v jezeru, dovršeno in skorajda preveč očitno napeljujejo na kasnejši preobrat. Čeprav koncept dvojnikov ni najbolj izviren, spomnimo se recimo na Mi (Us, Jordan Peele, 2019), Beg iz iluzije vendarle ponudi nekaj novega, ko se osredotoča na narcisoidnost glavnih junakov in njuno zvezo. Pri tem osvetli problematiko sodobnih razmerij in se sprašuje, ali smo ljudje preveč zatopljeni sami vase, da bi lahko dobro delovali v zvezi – lastni ego ubija. Teme starševstva, medsebojnih odnosov, izolacije, odtujenosti in privilegiranosti v filmu niso samo bolj zanimive, ampak tudi bolje razdelane kot nadnaravni element dvojnikov iz druge polovice filma.

Kot psihološka drama Beg iz iluzije uspešno gradi suspenz vse do velikega razkritja, zatem pa mu nekoliko zmanjka zagona. Še manj prepriča končni razplet dogodkov, glede katerega dobimo vtis, da so ga ustvarjalci malce poenostavili, zato nas pusti hladne. Ogled filma v kinodvorani je vsekakor zabavna izkušnja, vendar se bo ob koncu marsikdo spraševal, ali ni dovolj srhljivo že samo dejstvo, da sta dva neznosno narcisoidna posameznika z disfunkcionalnim odnosom svojega sina za eno leto odpeljala stran od civilizacije v samotni gozd.

Zlo ne obstaja (Aku wa sonzai shinai, rež. Ryûsuke Hamaguchi; Japonska, 2023)
Piše: Alen Golež
Ocena: +

Japonski režiser Ryûsuke Hamaguchi se po svoji z oskarjem nagrajeni drami Drive my car (Doraibu mai ka, 2021) – in v istem letu izdanem antološkem filmu O naključju in domišljiji (Guzen to sozo, 2021) – vrača z bukoličnim portretom vaške skupnosti v soočenju z investicijskim kapitalom, ki sega po njihovi neokrnjeni naravi. Ta kapital prihaja v obliki glamping podjetja, osrednji kamen spotike za vaščane pa je grožnja, da bi tovrstna gradnja lahko onesnažila lokalno pitno vodo.

Zlo ne obstaja nima osrednjega protagonista: v prvi polovici večinoma sledimo redkobesednemu Takumiju (Hitoshi Omika), nakar pobliže spoznamo zastopnika glamping podjetja, ki ju Hamaguchi (ki je tudi avtor scenarija) v spretno zloženih in neverjetno pristno zvenečih dialogih zariše kot kompleksna lika, čeprav se v začetku zdi, da bosta zgolj karikaturi pohlepnih kapitalistov. Zaradi tega navijamo tako zanju kot za vaščane, glavno vprašanje dogajanja pa postane, ali bodo lahko dosegli kompromis, ki bo vsem prinesel korist.

Tako kot v zgoraj omenjenih filmih Hamaguchijeva režija tudi tukaj daje vtis lirične izdelanosti, kot bi hkrati ustvarjal po občutku in z veliko mero premišljenosti. Sanjavi prizori narave se izmenjujejo z umetelno zloženimi in barvno koordiniranimi kadri, meditativno zaspanost življenja na vasi pa presekajo dinamične izmenjave, kot je prizor javne predstavitve načrta glampinga ogorčenim vaščanom. Zlo ne obstaja se kmalu izkaže za poetično razdrobljeno pripoved, v kateri ne dobimo jasnih odgovorov, zato učinkuje predvsem kot meditacija nastavkov, ki pa jih dogajalno ne razvije.

Glavna pomanjkljivost filma v kontekstu te nedorečenosti je Hamaguchijev način obravnave motivov, ki teži k reduktivnim, esencialističnim prikazom narave in vaškega življenja kot idiličnih. Ta občutek je še posebej prisoten v dolgih posnetkih Takumija, kako seka in pospravlja drva, v potoku zajema vodo ter se s hčerko sprehaja po gozdu. Čeprav ti prizori niso enoznačno romantizirajoči, glede na okoljevarstveni fokus scenarija izpadejo nekoliko tendenčni v smer rahlega vsiljevanja vtisa, kako naj bi bilo delo v naravi že samo po sebi blagodejno, življenje vaščanov pa umirjeno in sproščeno.

Ali Hamaguchi počne prav to in tako podleže klišejskim predstavam mestnega človeka? Težko je reči, kajti z nepričakovanim, bizarnim koncem ves preostanek filma obarva v neprijetne odtenke, ki nekoliko zamajejo podobo narave in vaškega življenja. A glede na to, da še režiser sam pravi, da konca ne razume, je varno reči, da se tukaj gibljemo v območju neizrekljivih občutkov in nikakor ne preproste sporočilnosti.

Kos kos robida (Shashvi shashvi maq’vali, rež. Elene Naveriani; Gruzija, Švica, 2023)
Piše: Ronja Gorenc Didanovič
Ocena: +

Etero (Eka Chavleishvili) je 48-letna ženska, ki je sprijaznjena s svojim ustaljeno osamljenim življenjem na gruzijskem podeželju. Kljub temu da že tako nima družine, ljubezenskega življenja ali tesnih prijateljstev, čas najraje preživlja sama, v svoji drogeriji ali na sprehodih v naravi, kjer nabira robide in iz njih dela marmelado. Pravi, da so bile robide vedno njeni prijatelji, sošolci in ljubimci. Čeprav Etero ni družbena izobčenka, je gotovo, da v okolju, ki je sicer namerno predstavljeno kot precej drugačno od tradicionalno podeželskega, odstopa od norme – je stroga, svojeglava in pri tem brezkompromisno zvesta le sama sebi. Življenje se ji obrne na glavo, ko se nekega dne pri padcu na sprehodu sooči z lastno smrtjo in tako prvič po dolgem času pod vprašaj postavi svojo življenjsko filozofijo.

Zdi se, kot da jo to soočenje prebudi iz transa, v katerem je živela do tega trenutka in jo končno pripravi do tega, da spusti vajeti iz rok ter se prepusti spontanemu toku življenja. To med drugim pomeni, da se zaplete v romanco s svojim poročenim dostavljalcem Murmanom (Temiko Chinchinadze) in se začne upirati svojim nevoščljivim sovaščankam, ki ji očitajo življenjski slog, saj menijo, da žensko definira le njena sposobnost reprodukcije. Skozi ta proces pa se Etero odprejo stare rane, travme in strahovi, ki jih nosi s seboj od mamine smrti, povezane s spomini na nasilja poln odnos s prav tako preminulima očetom in bratom. Skozi soočanje s staro in novo bolečino Etero prvič zares ovrednoti svoje življenje in ga brezpogojno, a nič manj nepokorno in svojeglavo kot prej, tudi zaživi. Pri tem je (tako kot je tudi sam film) vedno subverzivna, ne da bi to kadarkoli izrazila na glas. V tem smislu Etero izvrstno upodobi Eka Chavleishvili, ki ji v vlogi uspe zajeti celoten spekter čustev. Tudi tisto, kar bi včasih lahko razumeli kot hladno ali zagrenjeno, ji uspe prikazati s toplino in humorjem. Izstopa tudi filmska fotografija, ki se tako kot zgodba tudi sama poigrava z gledalčevimi pričakovanji – Agnesh Pakozdi socialistično estetiko gruzijskega podeželja ogrne v pastelne, klasično dekliške barve, kar film še dodatno vizualno obogati.

Kos kos robida je protistrup novodobnemu in bleščečemu »Barbie feminizmu« – je zgodba o delovni ženski, ki ne predstavlja lepotnega ideala in k njemu niti ne stremi, pač pa je na svoji življenjski poti predvsem neomajna v svoji neobremenjenosti s patriarhalnimi standardi. Je poetičen in duhovit portret, ki navkljub svoji globini nikoli ne zaide v zagrenjenost in gledalca ultimativno očara s svojo iskrenostjo.