34. LIFFe: 3. sklop kratkic (Kobenhavn ne obstaja, Vsi mi tujci, Rdeče nebo, Kubi)

Ana Kobler Cerovšek
Ronja Gorenc Didanovič
Alen Golež
Iva Katušin

Kobenhavn ne obstaja (Kobenhavn findes ikke, rež. Martin Skovbjerg; Danska, 2023)
Piše: Ana K. Cerovšek
Ocena: o

Mlada danska dvajset-in-nekaj-letnika se po naključnem srečanju v knjigarni, kjer takoj preskoči iskrica, in sledečemu začetku burne romance odločita pred svetom umakniti v osamo stanovanja mladenkinega očeta. Izolirana v dvojini se prepustita toku vse intenzivnejše soodvisnosti, ki pa začne na površje postopoma naplavljati potlačene travme in destruktivne tendence. Psihološki triler ambiciozno poskuša demistificirati motive anoreksije, odtujenosti in smrti, vse skupaj pa zapakira v rahlo pretenciozen, a vizualno sofisticiran končni izdelek.

Sandra (Jonas Holst Schmidt) spoznamo v kočljivi situaciji. V gosposkem stanovanju sredi Kobenhavna je predmet zasliševanja – Ida (Angela Bundalovic), njegovo dekle, je že tri mesece pogrešana, zato se ga njen oče Porath (karizmatični Zlatko Burić, ki smo ga lahko videli v lanskem Trikotniku žalosti) odloči izprašati o vsem, kar ve. Režija pod taktirko Martina Skovbjerga spretno preklaplja med voajerskim motrenjem Sandrovega steklenega pogleda, ujetega v Porathovo snemalno napravo, in prebliski preteklega dogajanja. Tekom izpraševanja nekoliko pobližje spoznamo Ido. Je resna, občutno melanholična oseba, katere življenjska zgodba, cilji in želje ostanejo oviti v tančico praktično do konca. Generična pisarniška služba, pester nabor rdečih puloverjev in obsesivna želja umika iz družbe so praktično vse, kar izvemo o njej. Nedodelanost likov je žal šibka točka filma, kar je še posebej razvidno pri Idi. Scenaristično se nikoli ne razvije dlje od začetnega tropa misteriozno otožne ženske, skrivnostnost pa brez nadaljnje poglobitve izpade zgolj kot cenen trik oz. lenobno pisanje. Sander je na drugi strani protagonist, skozi katerega sledimo zgodbi in je edini lik, ki doživi nekakšen razvojni lok. Je samooklican bivši pisatelj, ki naj bi Ido globoko ljubil, a težko se je znebiti občutka, da mu Ida ne predstavlja zgolj abstraktnega ideala. Redkokdo se upa soočiti z nepopolnostmi svojih idealov in ravno tovrstna pasivna plašnost predstavlja katalizator pogube protagonistov.

Kljub obetavni zasnovi, tehnični strokovnosti in čustveno nabitim kadrom je vrh filma precej antiklimaktičen, razplet pa nič manj medel kot dotedanje dogajanje. Samomor je ena od osrednjih tem filma, pa vendar se zdi, kot da ta svojo dramatičnost ter globino črpa pretežno iz zvočne podlage in obilice bližnjih posnetkov, s katerimi želi kompenzirati boleče pomanjkljivo scenaristiko. Kobenhavn ne obstaja je film, ki zapravi veliko priložnosti, a hkrati odpira mnogo vprašanj in morda je prav to njegov rešilni element.

Vsi mi tujci (All of us strangers, rež. Andrew Heigh; VB, 2023)
Piše: Ronja Gorenc Didanovič
Ocena: +

Adam, ki ga čuteče upodablja Andrew Scott, je osamljen scenarist, ki brodi skozi svojevrstno krizo srednjih let. Je na robu depresivne epizode, hkrati pa ga pri pisanju drame o starših, ki so mu v prometni nesreči umrli pri rosnih 11ih letih, obremenjuje pisateljska blokada. Živi v eni od londonskih novogradenj, v modernistično sterilnem bloku, ki se na prvi pogled zdi popolnoma prazen. V njem živita le Adam in neznan drugi moški po imenu Harry (Paul Mescal), ki se nekega večera močno pod vplivom alkohola opogumi in pojavi pred Adamovi vrati.

Iz nerodnega prvega srečanja zraste prisrčna romanca, ki se razvija sočasno z alternativno resničnostjo, ki jo Adam začne živeti po enem od obiskov svojega rodnega mesta. Znajde se v domači hiši, kjer ga po desetletjih z odprtimi rokami in srci pričakata njegova starša (ali mogoče njuna duhova), ki sta očitno obstala v času, medtem ko je Adam brez njiju odraščal naprej. Tako v filmu spremljamo Adamovo dvojno življenje, kjer s staršema skozi pogovore podoživlja bolečo preteklost in pokuša nadoknaditi izgubljen skupen čas, hkrati pa se v Londonu z upanjem ozira na morebitno prihodnost v rastoči ljubezni s Harryjem. Adam tako riše avtoportret skozi dve življenji – v prvem odgovarja na vprašanja staršev, ki hrepenita po tem, da bi ga osmislila kot odraslega, modernega človeka, v drugem pa se osmišlja skozi Harryja, ki poskuša zapolniti vrzeli v identiteti moškega, v katerega se počasi zaljublja. Skozi ta ganljivi proces gledalec spozna osebo, ki se je zaradi svoje istospolnosti (navkljub socialnemu napredku zadnjih desetletij) vse življenje počutila kot riba na suhem. Ko se Adamovi alternativni življenji začeta prepletati, pa gledalec v tragičnem koncu prvič vidi jasno sliko ranljivega moškega, ki predvsem nevzdržno hrepeni po razumevanju in ljubezni, ki bi lahko premostila omejitve časa in prostora.

Vsi mi tujci je močan in srce parajoč film, ki presega žanrske okvirje – je fantazijska kvir romanca, hkrati pa intimna družinska drama, polna smrti, pa tudi življenja in upanja. Ganljivi nastopi vseh igralcev, ki pridejo še bolj do izraza v sanjavih posnetkih na 35-mm filmskem traku, gledalca popolnoma prevzamejo in ga transportirajo v melanholičen svet iz domišljije Andrewa Heigha in Taichija Yamade, avtorja romana Strangers, ki je služil kot navdih za zgodbo. Kljub temu, da se delo včasih ne uspe izogniti klišejem, služi kot poetičen vpogled v izgubo, bolečino, ljubezen in travmo.

Kubi (rež. Takeshi Kitano; Japonska, 2023)
Piše: Alen Golež
Ocena: –

Najnovejši film Takeshija Kitana je kot šundovska ekstravaganca veliko obetal: odvija se v fevdalni Japonski 16. stoletja, glavni akterji zgodbe pa so homoseksualni samuraji, ki zaradi manipulativnih, hierarhično zapletenih ljubezenskih trikotnikov državo pahnejo v krvavo vojno. Po Kitanovih besedah je Kubi nastal kot interpretacija ozadja resničnega dogodka, t. i. incidenta Honnō-ji iz leta 1582, ko je bil fevdalni gospod Oda Nobunaga ubit v atentatu, tik preden bi mu uspelo združiti Japonsko v enotno državo. Takeshi kot scenarist filma (s katerim je ekraniziral svoj istoimenski roman iz leta 2019) sicer priznava, da bi zgodovinarji oporekali njegovemu prikazu dogodkov kot izvirajočih iz ljubezenskih zdrah, a vseeno verjame v pravilnost svoje interpretacije.

Vsaj to je dobro vedeti, kajti ob ogledu Kubija težko ocenimo, ali gledamo za lase privlečeno akcijsko komedijo ali avtentičen poskus zgodovinske rekonstrukcije, ki pač odseva absurdnost takratne družbe in odnosov v njej. Toda naša zmeda korenini v nečem večjem: potreben je skorajda herkulski napor, da bi lahko sledili, kaj se v filmu v poljubnem trenutku dogaja ter kdo so stranski liki in kakšna so njihova imena. Delno lahko za to krivimo baročno kompleksnost prikazanih političnih spletk, delno pa tudi to, da se Kitano ne osredotoča prav dolgo na posamezne like in raje kroži po različnih pripovednih linijah, da bi nam dal panoramsko sliko dogodkov. Za nejaponsko občinstvo je poleg nepoznavanja zgodovinskega konteksta ključna težava v tej nasičenosti z liki to, da si je skoraj nemogoče slediti na desetinam tujih imen in priimkov, še posebej ko je velika večina njihovih nosilcev moških srednjih let, ki imajo isti stil napol pobrite pričeske in igrajo podobne vloge politikov oziroma samurajev.

V drugi polovici filma začnejo vsi pomembni akterji sproti umirati v navidez neskončni verigi izdajstev in zased. Predvsem tukaj pride do izraza komičnost dogajanja, za katero se zdi, da reflektira nekakšen nihilizem in se norčuje iz človeka kot pomilovanja vrednega bitja, a tudi to je v vsej zmedi filma težko vrednotiti kot umestno ali uspešno prikazano. Zagotovo pa je pozitivna plat Kubija to, kako mu uspe prikazati homoseksualnost romantičnih odnosov kot nekaj povsem postranskega za razvoj dogodkov in zato tudi kot nekaj povsem normalnega.

Rdeče nebo (Roter Himmel, rež. Christian Petzold; Nemčija, 2023)
Piše: Iva Katušin
Ocena: +

Rdeče nebo si je režiser Christian Petzold zamislil kot drugi del trilogije na temo naravnih elementov. Medtem ko je prvi film, Undine (2020), sledil zgodbi o mitološki vodni nimfi, je tokrat v ospredju ogenj. Mladi pisatelj Leon, ki ga izvrstno upodobi Thomas Schubert, se skupaj s prijateljem Felixom (Langston Uibel) odpravi v počitniško hišo ob Baltskem morju, da bi v miru dokončal svoj roman. Že od samega začetka je razdražen in nejevoljen, še zlasti pa ga ne razveseli novica, da bo poletje v hiši z njima preživela skrivnostna Nadja, nečakinja sodelavke Felixove mame. Medtem ko želi Felix uživati v poletnem vzdušju, Leon neprestano ponavlja: »Potrebujem mir. Prostor za delo.« V silnih prizadevanjih za umetniško odličnost se samoizolira; zavrača povabila na druženje, ne hodi na plažo, ne želi pomagati pri hišnih opravilih. »Delo mi ne dopušča,« odgovarja, napiše pa vseeno nič. Medtem v okoliških gozdovih divja požar, kar protagonistov, z izjemo Nadje (Paula Beer), pretirano ne vznemirja. Rdeče nebo je večji del čustveno večplastna komedija, dokler nas v zadnjem delu ne popelje v povsem drugo smer. Bo prihajajoča ognjena nevarnost zbudila Leona kot pisatelja in kot človeka, da bo končno postal pozoren na svojo okolico?

Režiser in scenarist Christian Petzold, ki mu je Rdeče nebo na letošnjem Berlinalu prineslo srebrnega medveda, je dejal, da v Nemčiji nimajo žanra t. i. poletnega filma, v katerem bi spremljali mlade na pragu odraslosti, ki na počitnicah odkrivajo sami sebe in izkušajo ljubezen, spolnost in srčne bolečine. Želel je posneti tak film, toda uspelo mu je več kot to, saj je Rdeče nebo zabavna zgodba o usodnem poletju, ki pa ji hkrati ne manjka iskrivosti in globine. Ni le poletni utrinek, temveč tudi značajska drama o mladem umetniku, ki nas popelje v različna duševna stanja. To mu uspe po zaslugi vznemirljive harmonije drame in komedije, ki se vrhunsko prepletata zlasti takrat, ko razvoj dogodkov spretno prekine gledalčev smeh s filozofskimi uvidi, ki pa nikoli ne delujejo pretenciozno. Film namreč preveva Petzoldova ljubezen do literature, ki se kaže tudi v Nadjinem recitiranju pesmi Heinricha Heineja. Nadja je sicer prepametna, da bi jo lahko uvrstili v trop t. i. manic pixie dream girl, čeprav se njen lik trudi razumeti Leona in ga spraviti iz njegove lupine. Leona resnično prežema svetobolje. Toda to nikoli ni nekaj motečega, saj je njegova osebnost odsev marsikaterega izmed nas. Zato čutimo z Leonom tudi takrat, ko zgodba neprizanesljivo obračuna z njegovimi muhami in obenem tudi z našimi.

Po ogledu filma vam bo še dolgo odzvanjala skladba In My Mind, ki služi kot glasbena kulisa Rdečega neba, zapeljivo poletno vzdušje filma pa si boste želeli doživeti še enkrat, čeprav nas navda tako z veseljem kot z žalostjo.