33. LIFFe: Kit (The Whale)
Režija: Darren Aronofsky Igralska zasedba: Brendan Fraser, Sadie Sink, Ty Simpkins, Hong Chau, Samantha Morton Datum izida: 6. december (ZDA) Ocena: 7
Aronofskyjeva fascinacija z nesubtilnostjo, ki jo je izkazal že v svojem prejšnjem celovečercu Mati! (Mother!), se nadaljuje. Njegova najnovejša psihološka drama Kit (scenarij zanjo je napisal dramatik Samuel D. Hunter po predlogi svoje istoimenske drame) je v nasprotju z Mati! sicer povsem realistična in prizemljena, vendar to pomeni zgolj, da je Aronofsky očitno alegorijo zamenjal z očitno parabolo. Prav tako se ateistični režiser znova obrača k svojemu klasičnemu motivu, krščanstvu, tokrat posebej h krščanskim konceptom svetništva, greha in božje kazni.
Kit označuje zmagoslavno vrnitev igralca Brendana Fraserja, ki po več letih odsotnosti iz igralskega sveta, iz katerega se je umaknil zaradi kaskaderskih fizičnih poškodb in ker naj bi ga eden od vplivnih hollywoodskih producentov spolno nadlegoval, znova nastopa v glavni vlogi. Fraser je Charlie, profesor kreativnega pisanja, ki ima na svojih online predavanjih vselej izklopljeno kamero, da njegovi študentje ne bi videli, da tehta več kot 250 kilogramov in se zaradi tega komajda lahko premakne iz svojega naslanjača. Ko izve, da bo v roku nekaj dni zaradi visokega pritiska najverjetneje umrl, si zaželi znova navezati stik s svojo odtujeno najstniško hčerjo, ki se kmalu pokaže za popolno nasprotje čudovite punce, za kakršno jo ima Charlie. Ob tem nam film postopoma razkrije, da je njegova morbidna debelost posledica motnje prehranjevanja oziroma odvisnosti od prenajedanja, ki jo je razvil kot mehanizem za spopadanje s smrtjo svojega partnerja, iz ljubezni do katerega je pred devetimi leti zapustil ženo in hčer ter jima spričo svoje homoseksualnosti nakopal sramoto v tamkajšnjem pretežno konservativnem okolju.
A zdi se, da filma ne zanima Charlie kot psihološko kompleksna oseba, temveč zgolj kot patetično tragična figura – kot nekakšna cankarjanska mati. Aronofsky in Hunter ga namreč brez kakršnekoli subtilnosti pokažeta kot idealiziranega mučeniškega svetnika, ki do svoje hčere čuti neizmerno, požrtvovalno ljubezen, zaradi katere denar, ki bi ga lahko porabil za to, da bi si olajšal in podaljšal življenje, raje polaga na njen varčevalni račun. Prav tako ji ves čas ponavlja, da je čudovita oseba, četudi se ona do vseh, vključno do njega, vede skrajno brezčutno. Pa tudi v splošnem Charlie meni, da ljudje niso sposobni tega, da jim ne bi bilo mar za druge. Tragičnost njegovega svetništva seveda v prvi vrsti izhaja iz njegove morbidne debelosti, zaradi katere mu je — ker vztraja pri tem, da noče v bolnišnico — ostalo le še nekaj dni življenja. Ob tem praktično vse, kar stori, spremlja trpljenje. V prvem prizoru ga vidimo, kako ga med masturbiranjem na gejevsko pornografijo zgrabi bolečina v prsih, nakar mu na tla pade telefon, s katerim bi poklical na pomoč, skozi vrata pa nenapovedano vkoraka mlad krščanski misijonar (Ty Simpkins), zgrožen nad Charliejevo večplastno podobo “grešnosti”.
Največja težava je, da režijske in scenaristične odločitve nenehno vzbujajo občutek, da moramo Charlieja pomilovati: zadrževanje kamere na njegovem telesu, prizori, kako se s težavo premika po svojem stanovanju, kako z obupano žalostjo odvisnika gleda kupe hrane, ki jih bo pojedel, čeprav ve, da jih ne bi smel. Zlovešča glasba, ki spremlja tovrstne prizore, pa samo še stopnjuje občutek, da je njegovo življenje živi pekel.
Charlie je neprestano v mentalni in fizični bolečini, a za razliko od Svetega Lovrenca, ki se je, medtem ko so ga pekli na žaru, še pošalil, naj ga popečejo “še na drugi strani”, Charlie samopomilovalno ponavlja: “Ogaben sem!”. Edino, kar naj bi mu dajalo kompleksnost onkraj nenehnega plastenja njegove tragičnosti, je to, da je na neki točki spoznal, da je istospolno usmerjen in zaradi tega zapustil svojo ženo, kar naj bi ji nakopalo ogromno sramu. Že vse od tistega prvega prizora z masturbiranjem se težko otresemo občutka, da nam film skuša reči: “Poglejte, ta človek je homoseksualec in morbidno debel, pa je vseeno svetnik. Ergo: homoseksualnost in debelost nista neopravičljivo grešna. Takšnih ljudi ne smemo obsojati, temveč moramo z njimi sočustvovati.”
Zdi se, da Aronofsky namenoma prikaže Charlieja kot skrajnega dobrotnika zato, da bi sprevrnil krščanski koncept svetništva in ga uporabil kot nekakšno terapijo za tiste kristjane, ki homoseksualnost in debelost še vedno vidijo kot greh. To pa pomeni, da Kit morda ni film, zasnovan z (kolikor toliko) univerzalnim občinstvom v mislih, temveč odkrito cilja na verske konservativce, predvsem tiste v ZDA – kar tudi kontekstualizira z umestitvijo dogajanja v Idaho, eno bolj versko fundamentalističnih zveznih držav, ter z večkratnim prikazom rezultatov lokalnih volitev, na katerih so največ glasov dobili skrajni republikanski politiki, ki poosebljajo sovraštvo do “grešnih”.
Za razliko od nekaterih kritikov bi težko rekel, da je Aronofskyjev način prikaza življenja morbidno debelega človeka problematičen sam na sebi; konec koncev so tudi nameni režiserja dobri – pokazati nam želi, da morbidno debeli ljudje trpijo, da njihovo prenajedanje ni zavestna odločitev iz brezbrižnosti do lastnega telesa ter da lahko neprevprašana verska prepričanja pogosto povzročijo nepopravljivo škodo. Problem je v tem, da debelost uporabi zgolj v kontekstu grešnosti, torej zgolj zato, da bi pokazal, da ni grešna, zaradi česar vseskozi govori mimo tistih, ki že imajo to prepričanje, torej tistih, ki se s sporočilom filma strinjajo, še preden se ta začne. Na žalost se zdi, da je ciljno občinstvo filma omejeno na ljudi, kot je misijonar Thomas, ki verjame, da je bila smrt Charliejevega partnerja božja kazen za njegovo homoseksualnost – za vse ostale pa se čakanje na obrat, ki bi pripovedi prinesel tematsko kompleksnost, izkaže za brezplodno.
Uredila: Ana Jarc
Lektorirala: Saška Maček
