32. LIFFe: Vorteks (Vortex)
Režija: Gaspar Noé Igralska zasedba: Françoise Lebrun, Dario Argento, Alex Lutz Datum izida: 16. julij 2021 (Cannes, Francija) Ocena: 9
Filmi Gasparja Noéja vsi po vrsti kar kličejo po nekem »trigger warningu« pred predvajanjem in Vorteks ni nič drugačen, kljub temi starosti in demence, ki nekoliko odstopa od Noéjevih dosedanjih podvigov. Torej, če doživljate eksistencialno krizo, strah pred staranjem, grozo pred izgubo razuma ali splošno paniko glede demence, se pred ogledom filma posvetujte z zdravnikom ali s farmacevtom. Možni stranski učinki med drugim vključujejo tesnobnost in jokanje v masko.
Vorteks spremlja upokojen par levičarskih intelektualcev, ki se poglablja v padajočo spiralo visoke starosti. Pravzaprav v dve ločeni spirali, ki se nekako vrtita ena okoli druge, saj nam Noé zgodbo prikaže z vzporednima slikama, ki platno vseskozi delita na dve sceni. Četudi nam film s svojim umirjenim tempom in večinsko umeščenostjo v stanovanje para dopušča sočasno spremljanje obeh strani, ogled terja kar precej čustvenega napora, saj smo ves čas soočeni s stiskami obeh protagonistov. Te stiske sestavljajo neusmiljeno doživet portret ostarelega para, ki nam ne prizanaša niti toliko, da bi ga lahko dojemali kot nočno moro. Ne, vseskozi se zavedamo, da smo budni in popolnoma ujeti v realnosti z enim samim neobhodnim in dokončnim izhodom.
Françoise Lebrun, ki igra ženo, nam v svoji igri s kirurško natančnostjo prikaže kako iz tedna v teden izgublja možganske funkcije. S prestrašenim, zmedenim obrazom se oklepa še zadnjih koščkov svojega spomina in se trudi svoje bežeče misli sestaviti v kaj več kot posamezne zloge, a za to preprosto ne najde besed. Medtem njen mož (Dario Argento) brklja po svoji domači pisarni ter piše knjigo o filmu in podzavestnem. Če žena predstavlja nebogljeno plat ostarelosti, on predstavlja trmasto oklepanje samostojnosti in življenja, ki ga je vajen, četudi to potencialno ogroža tako njegovo ženo kot njega. Čeprav ima le mati demenco, njun sin (Alex Lutz) tudi od svojega očeta ne uspe dobiti koherentnih informacij o njunem zdravju in vsakdanu. Mož do stanja svoje žene goji odnos, ki se giblje med prestrašenostjo in jezo, a ji ni pripravljen omogočiti primerne oskrbe, čeprav se zaveda, da ji sam ne zna več pomagati. Njuno življenje v lastnem domu je vse, kar še imata od svojega zgodnejšega, polnejšega življenjskega obdobja. Tej avtonomiji se ni zmožen odpovedati, kljub temu da je nefunkcionalna in posledično zgolj navidezna. Tako mož poskuša obuditi svojo zamrlo ljubezensko afero in sabotira sinove poskuse, da bi jima zagotovil ustrezno bivališče, medtem ko njegova žena v redkih trenutkih lucidnosti svojo situacijo poskuša rešiti na bolj praktičen in vsekakor bolj morbiden način.
Zgodbe o demenci se pojavljajo že desetletja, a zdi se, da smo v zadnjih letih s filmi, kot sta Oče (The Father, 2020) in Padati (Falling, 2020), sredi pravega vala filmskih prikazov te bolezni. Tudi eden trenutno najvidnejših slovenskih filmov, Sanremo (2020), ki se med drugim poteguje za nominacijo za tujejezičnega oskarja, raziskuje življenji starostnikov, ki se gibljeta med spomini in pozabo. Kjer pa nam Mandić s filmom Sanremo demenco poskuša prikazati kot priložnost za ponovno čudenje nad svetom okoli nas, Noé ne računa na mavrice za dežjem. Lepoto življenja zamenja grozljivost umiranja.
Vorteks se začne z videospotom mlade in prelestne Françoise Hardy, ki prepeva pesem Mon amie la rose, o svoji prijateljici, umrli vrtnici. Zaključi se z melodijo iste pesmi, ki pa namesto nekega nedolžnega, skoraj optimističnega pogleda na smrt, ki ga je sporočala na začetku, sedaj zaokrožuje brutalno tragedijo staranja, ki smo ji bili priča. V Noéjevem svetu se še vrtnice zavedajo lastnega propadanja.
