22. 11. 2021 / Film/TV / Recenzija
Rojena na dan mrtvih, kar se ji zdi zelo kul. Rada sedi, predvsem v kavarnah, gledaliških dvoranah in pred filmskim platnom. Zmedene misli kroti v predolgih stavkih z obilico vejic, pomišljajev in oklepajev. Oboževalka portala CJVT sopomenke. Morda jo srečate na avtobusu, kjer preživi večino svojega časa (vesela bo, če ji pohvalite frizuro).

32. LIFFe: Drive My Car

Režija: Ryûsuke Hamaguchi
Igralska zasedba: Hidetoshi Nishijima, Tôko Miura, Reika Kirishima, Yoo-rim Park, Dae-Young Jin, Sonia Yuan, Satoko Abe, Masaki Okada
Datum izida: 20. avgust 2021 (Japonska)
Ocena: 7

Režiser Ryûsuke Hamaguchi je za odskočno desko vzel kratki zgodbi Harukija Murakamija iz zbirke Moški brez žensk (Onna no Inai Otokotači, 2014), motive nekoliko poglobil in razširil v film o razumevanju in sprejemanju osebne preteklosti, katerega minutaža (okrogle tri ure) je vse prej kot kratka. Film prežema tipično japonski urbani ennui, v katerem po nenadni smrti žene Oto (Reika Kirishima) svoje mesto išče osamljeni gledališki režiser in igralec Yusuke Kufuku (Ryûsuke Hamaguchi). Njegove čustvene frustracije se zgoščujejo v rdečem Saabu 900 ob prevrtavanju zvočnega posnetka Strička Vanje Antona Pavloviča Čehova, na katerem vse replike (razen Vanje) bere Oto. Ko ga gledališki festival v Hirošimo povabi na mesto rezidenta – režiral bo prav Strička Vanjo – mu v avto posadijo šoferko Misaki (Tôko Miura), ki ga bo z deljenjem lastnih izkušenj pripeljala skozi travme in postala njegova družabnica (in sredstvo) za njihovo končno predelavo in premostitev.

Tako Yusuke kot Misaki imata za sabo nenadno izgubo ljubljene osebe, ki ju je globoko pretresla, pustila preveč neizrečenega in za katero se čutita kriva. Yusuke je frustracijo zaradi ženine nezvestobe in bolečino ob ženini smrti do neke mere potlačil, a ne preveč uspešno, saj se ob prvi priložnosti spoprijatelji s Kojijem (Masaki Okada), enim njenih ljubimcev, da bi jo prek njega »bolje spoznal«. Drive My Car je najmočnejši prav v včasih napetih, drugič obupanih dialogih med Yusukejem in vročekrvnim Kojijem. Hamaguchiju v tempu pripovedovanja uspe hvalevreden podvig – prizori so smiselno razporejeni in dovolj dinamični, da se film kljub svojim 179 minutam ne zdi razvlečen.  

Usmerjen, vizualno prijeten, a ne posebno markanten stil poudari režiserjevo osredotočenost na pomen izrečenega in besedila. Na podoben način delujejo Yusukujeve večjezične gledališke produkcije – ob predvidevanju, da večina ljudi v dvorani razume le enega od uporabljenih jezikov, celoten fokus občinstva z odra nujno preusmeri na velik zaslon z nadnapisi, s katerega vsak bere le vrstico v svojem jeziku (ali se v tem procesu izgubi funkcija večjezičnosti, za pričujočo recenzijo ni pomembno). Poteza pa je vsekakor umestna kot neposredna metafora, ki sprva odraža medsebojno nerazumevanje, z vedno bolj uspešnimi vajami za predstavo pa preraste v dokaz univerzalnosti sočutja in preseganja jezikovno-kulturnih meja. Metatekstualna navezava na Strička Vanjo nasploh krepi pomensko plat scenarija, saj so specifični odseki dramskega besedila v dogajanje umeščeni tako, da se likom ponudijo kot direktna ubeseditev njihovega trenutnega čustvenega stanja. Vzporednica je najizrazitejša pri Yusukuju, ki prek besedila (zna ga na pamet) dobesedno in simbolično govori z Oto.

Ne morem si pomagati, da se ne bi obregnila ob ženske like, ki imajo ključno vlogo v zgodbi, a (na žalost) ostanejo na nivoju svojih dvodimenzionalnih murakamijevskih korenin. Nobena od treh žensk, ki se pogosteje pojavijo v filmu, nima resnično razvitega značaja – služijo primarno kot vodila, ki moškim likom bodisi zadajo travmo ali jo zdravijo. Yusukujeva žena je enigmatična, neulovljiva in nepojmljivo privlačna, njeni glavni (in zdi se, da edini) značilnosti sta, da vara moža in po seksu pripoveduje odlične zgodbe. Šoferka Misaki je pasivna in stoična, celo ko se Yusukeju odloči razodeti celotno življenjsko zgodbo in svojo travmatično preteklost to opravi rutinsko, kot da bi to počela vsak teden. Tretja, stranski lik, je nema igralka Lee (Yoo-rim Park), ki komunicira v korejskem znakovnem jeziku. V Koreji je zapustila prijatelje in družino (ki so razumeli znakovni jezik) in z možem prišla na Japonsko, kjer njenega jezika ne govori nihče. Možev komentar, da »zdaj on sam nadomesti vse te ljudi« je kodiran kot romantično-simpatičen, četudi se njena orisana pozicija sliši vsaj osamljena (če ne kaj hujšega). Njena zmožnost komunikacije je okrnjena tudi vsebinsko, saj so njene replike omejene na preroško obarvane citate ali reproduciranje besed Čehova v okviru predstave.

Scenariju je vsekakor v breme dejstvo, da na odnosu med šoferko in režiserjem gradi čustveno ogrodje zgodbe, saj ga neuravnoteženost medsebojne podpore aktivno spodkopava. Misaki se z ubeseditvijo svoje bolečine do določene mere osvobodi teže preteklosti, bolj kot to pa je pomembno, da s svojo izpovedjo poglobi Yusukejevo razumevanje lastne stiske, kar mu naposled omogoči čustven preboj. Ta se (na njegovo željo) zgodi v šoferkini rojstni vasi, ki jo je pred leti zasul plaz – na kraju, iz katerega izvira njena travma. Yusukujeva katarza sprva nastopi nežno in se nato razvije v iskren, ranljiv monolog, ki preplete pripovedne niti celotnega filma v enoten zaključek, a izzveni manj prepričljivo, kot bi si po treh urah zatopljenosti v zgodbo želeli.