17. 11. 2020 / Film/TV / Recenzija

31. LIFFe: Zlo ne obstaja (Sheytan vojud nadarad)

Režija: Mohammad Rasoulof
Igralska zasedba: Ehsan Mirhosseini, Kaveh Ahangar, Mahtab Servati,
Mohammad Valizadegan, Mohammad Seddighimehr, Baran Rasoulof
Datum izida: 28. februar 2020 (Berlin)
Ocena: 8.5

Film Zlo ne obstaja, ki je bil uvrščen v programe glavnine letos izvedenih filmskih festivalov, lahko zasledimo na večini ‘must-see’ seznamov letošnjega Liffa. Iranski filmski omnibus, lavreat letošnjega Berlinala, tematizira kolektivno travmo smrtne kazni, oziroma samega dejanja usmrtitve in obenem prevprašuje moč in vlogo posameznika v avtoritarnem sistemu. Režiser Mohammad Rasoulof, ki so mu oblasti sicer prepovedale snemanje filmov in odvzele potni list, zaradi česar tudi ni mogel osebno prevzeti zlatega medveda, združi politično z osebnim in z vizualno dodelanim ter igralsko prepričljivim filmom postavi trden argument proti smrtni kazni. Film sestavljajo štiri zgodbe, zastavljene kot samostojni kratki filmi, ki so variacije na isto temo. Naslov Zlo ne obstaja je odločna trditev, a posamezne pripovedi jo s postavitvijo v različne kontekste zrahljajo, prepletejo z vprašanji o moralnosti, nujnosti in odgovornosti ter jih ponudijo v presojo gledalcu.

Prvi del filma sledi Heshmatu (Ehsan Mirhosseini), povprečnemu Irancu – očetu, ki vselej pasivno in potrpežljivo skrbi za družino, plačuje dolgove in je v vseh pogledih zgleden človek. Ležeren tempo poudari premišljeno kadriranje in odlično fotografijo (Ashkan Ashkani). Heshmat pogosto dela v nočnih izmenah v službi, ki je vse prej kot običajna; režiser nam postreže z ostrim preobratom, ki zareže ter brez besed in brez obsojanja začrta temo filma.

Režiser je po sekvenčni strukturi posegel predvsem iz praktičnih razlogov – oblasti namreč namenijo manj pozornosti produkciji kratkih filmov.

Druga zgodba, naslovljena Rekla je: Saj boš zmogel, deluje kot popolno nasprotje prvi. Osredotoči se na sveže rekrutiranega vojaka Pouyo (Kaveh Ahangar), ki se želi izogniti nalogi, ki mu je bila dodeljena – obsojencu spodmakniti stol. V vročičnem nočnem pogovoru s sovojaki na sosednjih pogradih se izjasni družbeni kontekst, ki je ključen tudi za naslednja poglavja – v Iranu usmrtitve pogosto izvajajo vpoklicani vojaki, iranski moški pa lahko dobi potni list le, če odsluži vojaški rok. Pouya ne prenese bremena dejanja, katerega moralno težo mu nalaga sistem – obupano išče drugo rešitev; hiter ritem, dramatična glasba in klavstrofobični prostori kasarne pa ustvarijo napeto in tesnobno vzdušje.

V tretjem poglavju Javad (Mohammad Valizadegan), prav tako vojak, želi zasnubiti svoje dekle na njen rojstni dan, a situacija se zaplete. Tudi od njega so zahtevali, da spodmakne stol. Sekvenca, ki naslavlja osebno odgovornost ter meje osebne svobode znotraj tiranije in je obenem najbolj melodramatična izmed štirih, se odvije v idilični podeželski pokrajini, kar izdatno poudari fotografija.

V zadnjem delu z naslovom Poljubi me se, kakor v prejšnjem, zgodba preseli v zasebno, družinsko sfero; spremljamo ponovno snidenje Bahrama (Mohammad Seddighimehr) in njegove nečakinje Darye (Baran Rasoulof), a v zraku visi skrivnost, povezana s preteklimi (ne)dejanji. Bahram z ženo živi v puščavi, oddaljen od civilizacije in čeprav je izšolan zdravnik, nima svoje ordinacije. Zadnja od vseh zgodb je najmanj prepričljiva, kar nekoliko oslabi samo tematsko zasnovo filma.

“V vročičnem nočnem pogovoru s sovojaki na sosednjih pogradih se izjasni družbeni kontekst, ki je ključen tudi za naslednja poglavja – v Iranu usmrtitve pogosto izvajajo vpoklicani vojaki, iranski moški pa lahko dobi potni list le, če odsluži vojaški rok.”

Dve uri in pol, kolikor traja film, sta sicer precej velikodušno odmerjeni, a dolžino upravičita prepričljivost igralcev in kompleksnost tematike. Sekvenčna struktura, po kateri je režiser posegel predvsem iz praktičnih razlogov – oblasti namreč namenijo manj pozornosti produkciji kratkih filmov – je v prvih dveh zgodbah sicer prepričljivejša kot v tretji in četrti, kar gre pripisati predvsem njunemu tempu. Rasoulofu je treba priznati vztrajnost in pogum; čeprav je bil že leta 2017 po premieri filma A Man of Integrity, ki tematizira korupcijo in represijo v Iranu, obtožen ogrožanja državne varnosti in širjenja protivladne propagande, je s filmom Zlo ne obstaja izrekel še ostrejšo kritiko na račun iranskega režima.

Film skozi prevpraševanje odgovornosti in moči posameznika – kaj pomeni pritisniti gumb in kaj pomeni spodmakniti stol, ali pa tega ne storiti – odpre širše, družbenokritične dileme o tem, kdo je moralna avtoriteta, ki lahko nekomu odredi smrtno kazen in ali je avtoriteta moralna, ko to izvrši in breme dejanja prenese na posameznika. Najnovejši v nizu disidentskih iranskih filmov je definitivno vreden ogleda.