31. LIFFe: Sadeži pozabe (Mila)
Režija: Christos Nikou Igralska zasedba: Aris Servetalis, Anna Kalaitzidou, Sofia Georgovassili, Argyris Bakirtzis Datum izida: 19. november (Grčija) Ocena: 7/10
Sadeži pozabe je eden tistih filmov, ki spretno ustvarjajo lastne kinematografske svetove, imajo jasno izoblikovan idejni koncept in obenem pripovedujejo zaključeno zgodbo. Ta se sprva zdi razpršena in nejasna, ampak vrag se skriva v podrobnostih.
Zakaj je režiser izbral ravno jabolka, za pogovor o videnem niti ni tako pomembno, bistveno je zgolj, da jih Aris naravnost obožuje, kar je pomemben delček sestavljanke. Ne more brez jabolk, tako kot ne more priklicati nazaj spominov. In kaj je človek brez spominov? Brez izkušenj? Alegorična pripoved, ki je strašljivo podobna letošnji pandemiji človeške norosti, subtilno izpostavi, kako na spomin vplivajo predvsem čustva, tragikomičen način pripovedovanja grškega režiserja Christosa Nikoua pa poskrbi za absurden pogled na izgubo. Nanj sta vplivali dve literarni deli: Orwellov roman 1984 in Saramagov Esej o slepoti, kar je opazno tudi ob gledanju filma, ki je zgolj alegorična izpeljava našega sveta, v katerem vsi izgubijo spomin; potem pa se najde nekdo, ki se s tem spopade po svoje.
Film združi izolacijo, osamljenost in ljubezen ter pojme postavi v okvir črnega humorja, ko se Aris vključi v program in začne ustvarjati nove spomine, ki jih dokumentira s polaroidnim fotoaparatom. Ponovno išče in odkriva samega sebe. Po natančnih navodilih, na diktafon posnetih vnaprej, se brezizrazno loti najrazličnejših poskusov, ki so bolj ali manj prijetne družbene situacije, kajti rečeno mu je, da amnezija ne vrača spominov, lahko pa si ustvari nove. Ampak ni vse tako, kot se zdi.
Napovednik celovečerca, ki ga je koproducirala slovenska produkcijska hiša Perfo z Alešem Pavlinom in Andrejem Štritofom na čelu, namiguje na precej bolj generično zgodbo, kot se izkaže, kar lahko marsikoga odvrne, še posebej ker gre za evropsko produkcijo, ki je praviloma počasnejše narave. O glavnem liku ni povedanega veliko, ker ni veliko znanega, njegovo obnašanje pa po drugi strani razkrije dovolj, da film ne postane dolgočasen. Kinematografija Bartosza Swiniarskega je prav tako zgovorna, kljub svoji bledi sivini, ki obdaja kliniko, na katero pripeljejo izgubljenega Arisa. Bizarna ustanova deluje bolj kot sirotišnica za tiste, ki niso več, kar so bili. Tržnica ljudi, ki čakajo, da jih pridejo iskat njihovi svojci ali prijatelji. Drugačno pa je tudi mesto, ki deluje kot nekakšen vzporedni svet, skozi katerega nevidno drsi filmska kamera. Ta ljudi skozi njihove dnevne rutine opazuje, kot da so v živalskem vrtu.
Niti triler niti znanstvena fantastika. Sadeži pozabe je osebno potovanje vsakega posameznika in v tem smislu je izredno zanimiv film, saj odpira marsikatero debato, ki se lahko zavleče pozno v noč. Kaj nas dela ljudi? Kako reagirati na situacijo, če je še nikoli prej nismo doživeli? Identiteto namreč sestavlja to, česar se spomnimo. Smo lastni spomini. In kakšno vlogo pri tem igra tehnologija? Fotografija, ki jo Aris razvije in pospravi v album skupaj z ostalimi? Album je v resnici človek in fotografije nas opominjajo na to, kdo smo. Aris tega, kdo je in kaj je doživel, ne more sprejeti, s kolektivno amnezijo, ki pogoltne mesto, pa film zaplava tudi v politične vode, saj ni alegorije, ki ne bi bila politična. Že to, da ljudje pozabljajo, je politični komentar, kar je potrdil tudi Nikou, ki je pri snovanju izhajal iz ideje, da je vsaka naša odločitev produkt družbe, ki vpliva na nas. Da sledimo družbenim medijem, objavljamo fotografije. Sledimo navodilom.
Jabolka so del Arisovega značaja in predstavljajo tisto, čemur se težko upre ali bolje rečeno pozabi, vse dokler mu prodajalec sadja, od katerega je še dan prej zadovoljno sprejel najsočnejše sadeže, kar jih je poskusil v življenju, ne pove, da jabolka znanstveno dokazano vplivajo na izboljšanje spomina. To mu omeni mimogrede, ampak tisti trenutek se izraz na obrazu Arisa spremeni. Počasi zloži jabolka iz vrečke nazaj na pult in se vrne v stanovanje. Usede se za mizo in ugrizne v sadež pozabe, s čimer si prizna, da raje sprejme usodo in živi svoje življenje kot pa življenje nekoga drugega.
*Recenzija bo objavljena tudi na portalu Deseta umetnost
