31. LIFFe: Nažgani (Druk)
Režija: Thomas Vinterberg Igralska zasedba: Mads Mikkelsen, Thomas Bo Larsen, Magnus Millang, Lars Ranthe Datum izida: 24. september 2020 (Danska) Ocena: 8
Film Nažgani bi najlažje opisali z izjavo popkulturnega preroka Homerja Simpsona: »Alkohol je vzrok in rešitev vseh življenjskih težav.« Najpopularnejši film letošnjega LIFFa se loti sicer precej obrabljene teme – dobro situirane bele moške zagrabi kriza srednjih let – in ji nalije kozarček žganja. Rezultat je rahlo okajen izlet v kulturo pijančevanja na Danskem, sprehod med komičnim in tragičnim, ki je nepretenciozen, predvsem pa izjemno osvežujoč.
Režiser Thomas Vinterberg je, po uspešnici Lov (Jagten) iz leta 2012, v glavno vlogo ponovno postavil Madsa Mikkelsena, ki je tudi gonilna sila filma – odlično se znajde kot Martin, letargični učitelj zgodovine, ki ne dolgočasi le svojih dijakov, otrok in žene, ampak tudi samega sebe. V pasivnem prebijanju skozi življenje mu družbo delajo učiteljski kolegi, prav tako stari Vinterbergovi znanci: Thomas Bo Larsen kot Tommy, učitelj telovadbe, Lars Ranthe kot zborovodja Peter in Magnus Millang kot Nikolaj, novopečeni štiridesetletnik, ki uči psihologijo. Igralska zasedba je odlična, prepričljiva tako v maniri kot v videzu, predvsem pa je med njimi čutiti medsebojno razumevanje in tovarištvo. Na samem začetku filma se odvije prizor jezerskega teka, pivskega tekmovanja, ki ga tradicionalno prirejajo danski gimnazijci. Dvojice z zabojem piva tečejo okrog jezera in pijejo; seveda je časovni rezultat slabši, če se eden od para ustavi, da bruha, če pa si pri opravilu pomagata in bruhata skupaj, sta nagrajena s časovnim odbitkom. Tovarištvo je ključnega pomena, tudi v bruhanju.
Premisa je precej posrečena: štirje prijatelji se odločijo testirati hipotezo norveškega filozofa, ki trdi, da ljudem v krvi stalno manjka pol promila alkohola. To naj bi bila ravno pravšnja količina, rahla opitost, ki dvigne razpoloženje, aktivira domišljijo in razveže jezik. In morda pozdravi krizo srednjih let. Ker pa niso alkoholiki, bog ne daj, bodo eksperiment omejili s pravili in natančno merili ter popisali. Pili bodo torej le med tednom in le do osmih zvečer.
Sprva se eksperiment odlično obnese – protagonistom se vrne strast do učenja in življenja, izboljšajo odnose z bližnjimi, povežejo se z dijaki. Alkohol je roka, ki jih je izvlekla iz krize in jo je posledično treba častiti – tako Martin na uri zgodovine poudarja velike može, ki so bili pijanci, Peter pa se spomni genialnega pianista, ki je vedno igral na meji pijanosti. Nenaden pol-promilski preporod na čase sicer deluje nekoliko osladno, kar pa zaradi očarljive duhovitosti likov in situacij zlahka oprostimo. Tempo dogajanja se z opitostjo stopnjuje tako hitro, da se sam koncept nima priložnosti popolnoma razviti. Zgodba se nadaljuje pričakovano – promili, ki se izpisujejo na ekranu, naraščajo, jeziki pa se začnejo zapletati.
Odvije se niz prizorov težkega pijančevanja in opitega opotekanja, ki so zahvaljujoč vznesenosti protagonistov pravi balzam za dušo. Sicer pa se film ne zanaša na tovrstne prizore; uporabi jih kot začimbo in jih kombinira s pretanjenimi vpogledi v zasebna življenja protagonistov. Na dan najprej pridejo steklenice, ki so bile skrite v kotičkih kabineta športne vzgoje, nato pa čustvene stiske, osamljenost in otopelost. Dialoga je dokaj malo, nadomestijo ga bližnji posnetki, s katerimi nam Vinterberg v branje ponudi izraze na obrazih igralcev. Značaje likov izostri in jih približa realizmu tudi s tehnično reduciranim pristopom; s kamero se režiser vrača k asketskim potezam Dogme 95 – okolje je vsakdanje in scenografsko enostavno, mnogi kadri so zaradi manjka naravne svetlobe precej temni. Ročna kamera je kontrolirana, ko so liki trezni, ko so pijani pa nestabilno sledi dogajanju.
V kolektivnem fizičnem in psihičnem mačku, ki jih pričakovano zadane v zadnjem dejanju, tempo pade in film začne nekoliko pešati. A čeprav bi tu morda pričakovali zlajnano moralno lekcijo o nevarnostih in posledicah alkohola, smo prijetno presenečeni. Film se izogne preprostim odgovorom in dokončnim rešitvam – alkohola ne demonizira, v resnici niti ne napeljuje na temo njegovih negativnih učinkov niti ne priporoča abstinence. In ko se že zdi, da bo konec izzvenel precej neodločno in mlačno, nastopi katarza. V zadnjem prizoru se v valu čiste energije sprostijo frustracije in obudi pristna strast do življenja – medtem ko se z vseh strani podajajo pločevinke in šprica pivo, Mikkelsen obudi svoje plesne korenine (kariero je namreč začel kot plesalec), v ozadju pa odmeva refren komada What a life. Film za konec dvigne kozarec; vsem vzrokom, rešitvam in bruhanju, zlasti pa tovarištvu. Pa na zdravje.
