31. LIFFe: 2. sklop kratkic (Mandibule, Zberi se, babica, Koronacija, Švic)

Mandibule (Mandibules, rež. Quentin Dupieux; Francija, 2020)
Piše: Ana Jarc
Ocena: +

Glavni liki iz filmov režiserja Quentina Dupieuxa so večkrat označeni za preproste, neumne in skratka ne najbolj bistre. A ne gre samo za protagoniste – celotna režiserjeva kinematografija je »poneumljena«, v filmih ni razsodnikov, ki bi se zgražali nad nesposobnostjo drugih, saj so trapasti tudi sami. Le v takšnem svetu lahko cvetijo buče, kakršni imata Manu (Grégoire Ludig) in Jean-Gab (David Marsais).

Prijatelja naletita na orjaško muho in naredita nekaj popolnoma običajnega za Dupieuxov svet – poimenujeta jo Dominique in se jo odločita zdresirati. Zgodba je preprosta in služi kot odskočna deska v bazen absurda, v katerem semiš jakne nagovarjajo svoje lastnike, naj pobijajo ljudi (Semiš jakna, 2019) in kjer so avtomobilske gume lahko morilke (Rubber, 2010). Po tem svetu naokoli brenčijo muhe, velike kot psi, in osvežilno je, da to ne pomeni popolnoma nič. Ni kritika družbe, ni politična satira, ni metafora tega ali onega, ampak zgolj igriv preplet domišljije in humorja. Režiser je našel tenko mejo med absurdnim in trapastim, smešnim in vulgarnim, smiselnim in nesmiselnim in na njej uspešno lovi ravnotežje že kar nekaj let. Boste odkorakali od filma pametnejši, boljši, bogatejši? Najbrž ne, a za mnoge je absurdni smeh odličen način spopadanja z realnostjo, zato si ga občasno le privoščite.

Zberi se, babica (Koncentriši se, baba, rež. Pjer Žalica; Bosna in Hercegovina, Turčija, 2020)
Piše: Zala Julija Kavčič
Ocena: +

Nizkoproračunska črna komedija Pjera Žalice, ki je otvorila letošnji Sarajevski filmski festival, je grenko nostalgičen portret disfunkcionalne družine, postavljen v čas tik pred izbruhom vojne ob razpadu Jugoslavije v Bosni.

Zasnova zgodbe je kompaktna in precej dramska: spomladi leta 1992 se v Sarajevu ob smrtni postelji babice Marije (ki jo odigra legendarna Mira Banjac) zberejo njeni otroci, da bi se poslovili od matere, predvsem pa, da bi si zagotovili čim večji del družinske dediščine. V domači hiši je ostala le Kika (Jasna Žalica), preostali družinski člani pa so se razselili po jugoslovanskih republikah: Aša (Alma Prica) s hčerjo pride s Hrvaške, Damir (Admir Glamočak) z ambiciozno ženo iz Srbije, Suzana (Dženita Imamović) z babici ljubim možem pa iz Črne gore. Medtem ko v Sarajevu že odmevajo streli, sorojenci v hiši nad mestom spletkarijo, se pričkajo in obujajo spomine; narodnostna sestava in napeta dinamika znotraj hiše tako zrcali tisto, ki se odvija zunaj.

Kamera večino časa ostane v hiši, ki s številnostjo oseb in naraščanjem tesnobnosti postaja vse bolj klavstrofobična. Izjemna igralska zasedba do popolnosti poosebi značaje sicer nekoliko stereotipnih likov; ti so odskočna deska za humorne dialoge in situacijsko komiko, ki filmu narekujeta tempo. Zberi se, babica precej posrečeno ujame ravnotežje med komičnim in tragičnim, predvsem pa na duhovit način postavi univerzalne človeške lastnosti v specifičen družbeni kontekst.

Koronacija (Coronation, rež. Ai Weiwei; Kitajska, Nemčija, 2020)
Piše: Martin Justin
Ocena: 0

Kitajski aktivist in umetnik Ai Weiwei trenutno živi v Evropi. Po tem, ko so ga leta 2011 kitajske oblasti aretirale zaradi domnevne utaje davkov in mu vzele potni list, se je leta 2015 preselil v Berlin, lani pa v Anglijo. Kljub temu da že več let ni bil na Kitajskem, pa mu je uspelo posneti dokumentarec o izbruhu novega koronavirusa v Vuhanu. Kot je povedal za The New York Times, mu je pri tem pomagalo nekaj več kot deset snemalcev v mestu, ki so ustvarili skoraj 500 ur materiala, Weiwei z ekipo pa ga je potem v Evropi spremenil v malo manj kot dvourni dokumentarec.

Film zato pričakovano deluje kot zbor vinjet različnih prizorov iz mesta, ki je bilo skoraj štiri mesece v popolni karanteni, predvsem pa zgodb ljudi, ki so te razmere nekako morali preživeti. Tako spremljamo zdravnika v eni od razvpitih v dobrih dveh tednih zgrajenih bolnic; gradbenega delavca, ki po opravljenem delu ni mogel oditi iz Vuhana; sina, ki obišče svojo še vedno ortodoksno maoistično mamo; še enega sina, ki mu mestne oblasti nikakor ne pustijo, da bi sam prevzel očetov pepel. Odlomki imajo vsekakor izjemno dokumentarno vrednost, njihova tragičnost na trenutke ustvari čustven naboj, a jim v filmu prepogosto umanjka konteksta. Za gledalca, ki ni dobro seznanjen s kronologijo poteka epidemije na Kitajskem, kaj šele s posebnostmi kitajskega političnega sistema in družbenih običajev, tako prepogosto ostanejo nemi.

Poleg te zgolj dokumentarne vloge ima film tudi očitno kritično os. To najbolj očitno kaže besedilo ob koncu filma, ki opozarja, da so lokalne oblasti že 1. decembra vedele za obstoj virusa, a so promet iz Vuhana ukinile šele 23. januarja. Kar je res vrhunec političnega sprenevedanja in neodločnosti (ki sta na Kitajskem seveda združena še z državno represijo in cenzuro), a je ob katastrofalnem obravnavanju epidemije v drugih državah zgolj en del te grozljive zgodbe.

Švic (Pot, rež. Magnus von Horn; Poljska, Švedska, 2020)
Piše: Gal Jerman
Ocena: 0

Poljski celovečerec prikaže tri dni v življenju fitnes trenerke in življenjske motivatorke Sylwie Zajac (Magdalena Kolesnik), ki preko družbenih omrežij v svoji državi čez noč postane znana osebnost. Z več sto tisoč sledilci, ki budno spremljajo vsak njen gib, si srčno želi vzpostaviti iskreno povezavo, toda vse ima svojo ceno. V resnici nima veliko prijateljev in večino prostega časa nameni za sprehode s psom, kadar se ne loteva rutinskega snemanja promocijskih objav in vlogov, za katere pravi, da so nujno zlo in pridejo v kompletu z njenim poklicem. Hrepeni po intimnosti in varnosti, ki jo v ostrem in nepredvidljivem svetu medijev ni, z vsakim njenim nasmehom na plakatih ob cesti pa se počuti še bolj odtujeno.

Pasti družbenih medijev niso sveža filmska tematika, zato je težko pričakovati, da bi Švic odkrival nove teorije v svetu popularnega tekmovanja. Posveti se duševnemu stanju Sylwie, ki izgublja nadzor, ker nenehno čuti potrebo po samopromociji, po vrhu pa se zaplete še v nevarno situacijo z zalezovalcem, ki se prikaže pred njenim blokom in jo začne nadlegovati.

Švic je lahko gledljiv film, ki govori o iskanju samega sebe, a pri tem ne obsoja družbenih medijev, niti ne polemizira z njihovo naravo. Ta je jasno definirana in Sylwia ni samo še eno neumno, plehko dekle. Opravlja svoj poklic, pri katerem je dejansko dobra. Predana je in ne želi se več pretvarjati, toda v poslu, kjer štejejo zgolj všečki, nastopi na jutranjih televizijskih oddajah ter viralni posnetki, pač ni druge možnosti. To pa je za mlado punco, ki se šele uči govoriti iz srca in ob tem boleče spoznava, kdo ali kaj je v življenju zares pomembno, lahko zelo nevarno.