31. LIFFe: 1. sklop kratkic (Asistentka, Martin Eden, Moj jutranji smeh, Terapija)

Asistentka (The Assistant, rež. Kitty Green; ZDA, 2019)
Piše: Tim Januška
Ocena: +

Celovečerni igrani prvenec režiserke Kitty Green na zelo neposreden način prikaže vse grde plati korporativne kulture, osredotoča pa se predvsem na spolne zlorabe in izsiljevanja, ki so v luči kampanje #MeToo dodobra pretresla svet. V filmu spremljamo še enega v vrsti izredno monotonih dni mlade asistentke Jane (Julia Garner), ki se je znašla na samem dnu hierarhične lestvice v veliki produkcijski hiši. Poleg administrativnih del ter pomivanja in pospravljanja je zadolžena tudi za brisanje sledi seksualnih afer, ki se dogajajo za zaprtimi vrati njenega šefa. Že res, da se celoten kolektiv zaveda njegovih skokov čez plot z mladimi in privlačnimi ženskami, ki se pogosto nenapovedano pojavljajo v pisarnah, a vse skupaj ostaja na ravni internih opazk. Jane je pripravljena prekiniti molk in opozoriti na zlorabe, ki se dogajajo okrog nje, a je hitro utišana, saj bi s tem lahko postavila na kocko svojo celotno kariero in prihodnost.

Statični in zaprti kadri pripomorejo k občutku tesnobnosti v brezbarvnih pisarniških prostorih, ki jih naseljujejo apatični delavci mrtvih pogledov in naveličanih glasov, glavni negativec pa je s svojim grozečim glasom prisoten le prek telefona; vse našteto skupaj z glasbeno podlago film žanrsko močno približa psihološkemu trilerju. Izvrsten prikaz nemoči posameznika v sistemu pričakovano pusti grenak priokus, kot gledalci pa smo se prisiljeni vprašati, do katere mere smo v identičnih situacijah sami pripravljeni gledati v drugo smer.

Martin Eden (rež. Pietro Marcello; Italija, Francija, Nemčija, 2019)
Piše: Tim Januška
Ocena: +

Adaptacija istoimenskega romana slavnega ameriškega pisatelja Jacka Londona pod režijsko taktirko Italijana Pietra Marcella je gotovo eden od vrhuncev letošnjega Liffa. Pripoved o neizobraženem, a karizmatičnem in ambicioznem mornarju (v Benetkah nagrajeni Luca Marinelli), ki ga lakota po znanju in strastna ljubezen do uglajene pripadnice višjega sloja popeljeta na trnovo pot pisateljskega poklica, obravnava tako osebne kot družbenokritične tematike, pri čemer je v ospredju Martinova razpetost med socialističnim delavskim razredom in liberalno elito. Naslovni junak se namreč navduši za teorije socialnega darvinizma angleškega filozofa Herberta Spencerja, ki poudarja vlogo izjemnih individualistov, saj med njimi prepozna tudi samega sebe. Slava in prepoznavnost prideta za ceno vse večje zagrenjenosti in cinizma, Martina izločita neapeljski proletariat ter družina njegove velike ljubezni, oziroma se iz teh krogov izloči kar on sam.

London je bil radikalen socialist in je individualizem v svojem romanu kritiziral, čeprav je še sam priznal, da tega očitno ni storil na najbolj prepričljiv način, saj večina bralcev v začetku 20. stoletja te kritike sploh ni opazila. Marcello to kritiko posreduje na prepričljiv način, samo univerzalnost pripovedi pa poudari s težko določljivim obdobjem dogajanja – za nekatere prizore se zdi, kot da se odvijajo konec 19. stoletja, drugi pa nekje na sredini prejšnjega stoletja. 16-mm filmski trak daje filmu posebno romantično, zasanjano mehkobo, ki jo še okrepijo dokumentarni izseki življenja s tlakovanih neapeljskih ulic.

Moj jutranji smeh (Moj jutarnji smeh, rež. Marko Djordjević; Srbija, 2019)
Piše: Ana Jarc
Ocena: +

Dejan (Filip Đurić) je osemindvajsetletni učitelj, ki še vedno živi s staršema – njegovo mamo (Jasna Đuričić) po eni strani skrbi, da pri svojih letih še nima lastnega stanovanja, dekleta in resnih ambicij, po drugi strani pa nima težav z nadzorovanjem njegovega življenja. Vse se spremeni, ko mama in sin obiščeta vedeževalca (Nebojša Glogovac). Dejan se takrat sooči s svojo spolnostjo in se z drobnimi koraki začne približevati osvoboditvi.

Film vseskozi vzbuja občutek pričakovanja, podčrtanega z ironijo. Kamera je nepremična, prizori pa vzeti iz vsakdanjega življenja; gre za počasen ritem, ki določena občutja in stanja potencira do te mere, da si grizemo nohte, kot ob zares zanimivi polžji dirki. Dolgi prizori s prstom kažejo na vsakodnevne situacije tako dolgo, dokler se ne zavemo njihove absurdnosti in Dejanu se zato včasih nasmihamo, a ne iz zlobe, ampak iz sočutja. Za protagonista pravzaprav ves čas navijamo – je neroden, sramežljiv in prisrčen mamin sinko, ki se po svojih najboljših močeh poskuša osamosvojiti. Filmu brez glasbene podlage, posebnih učinkov, premikanja kamere in preobilice dialoga uspe prikazati nekaj popolnoma naravnega – pomembnost odcepitve otroka od starševskih pričakovanj v iskanju lastne sreče.

Terapija (Thalasso, rež. Guillaume Nicloux; Francija, 2019)
Piše: Ana Jarc
Ocena: 0

Gre za nadaljevanje filma iz leta 2014, Ugrabitev Michela Houellebecqa, a če ste med bizarno komedijo o ugrabljenemu pisatelju in njegovem prijateljevanju s storilci uživali, boste tokrat po vsej verjetnosti razočarani. Film nima nikakršne strukture, rdeče niti, za reklamiranega Gérarda Depardieuja pa se zdi, kot da bi se nekega dne preprosto znašel na snemanju brez scenarija in vsaj približne ideje, kaj tam počne.

Začne se kolikor toliko obetavno: igralec Depardieu in pisatelj Houellebecq sta gosta imenitnega hotela, v katerem se poskušata otresti slabih navad kajenja, pitja in žretja – kar jima seveda ne uspeva najbolje. Komedija o dveh starcih, ki se ob steklenici vina in spremstvu cigaret pritožujeta nad svetom, pa se režiserju najbrž ni zdela dovolj izvirna, zato smo nekje na polovici vrženi v nov zaplet: iz nekega razloga se pisateljevi ugrabitelji iz prejšnjega filma domislijo, da bi jim Depardieu in Houellebecq lahko pomagala pri iskanju pobegle matere enega izmed njih. Sledi kolaž včasih zabavnih, a večinoma boleče dolgočasnih in nesmiselnih kvaziintelektualnih pogovorov ter za zgodbo nerelevantnih dogodkov. Odločitev, da igralci obdržijo svoja prava imena, je bila smiselna za prvi film – šlo je za satiro – tokrat pa je to popolnoma neutemeljeno. Terapija je ponesrečena komedija, rojena iz uspeha prve, za katero so upali, da jo bosta zvezdnika lahko rešila.