30. LIFFe: Skrito življenje (A Hidden Life)
Režija: Terrence Malick
Igralska zasedba: August Diehl, Valerie Pachner, Tobias Moretti, Karl Markovics, Bruno Ganz
Datum izida: 19. maj 2019 (Filmski festival v Cannesu), 14. november 2019 (LIFFe)
Ocena: 8/10
Čeprav si tega marsikdo noče priznati, ljudje radi negujemo stereotipe. V kontekstu Avstrije je eden takšnih stereotipov med tujci posploševanje, da so vsi Avstrijci tako ali tako bili nacisti, kar seveda še zdaleč ne drži. A medtem ko je zgodovina temeljito razkrila zločine skrajne desničarske ideologije, so usode prenekaterih upornikov zoper tovrstne režime dolgo ostale zamolčane. Tudi v Avstriji, kaj šele onstran njenih meja.
Franz Jägerstätter, kmet iz majhne vasi v Zgornji Avstriji, je vse od priključitve Avstrije tretjemu rajhu zavračal podporo novi oblasti. Kot številni sovaščani se je med drugo svetovno vojno tudi on uril v nemški vojski in bil vanjo vpoklican. A zaradi nestrinjanja z metodami vojskovanja in cilji vojne je z ugovorom vesti na podlagi vere odklonil služenje vojaškega roka, za kar je bil naposled zaradi »spodkopavanja vojaške sile« obsojen na smrt in usmrčen leta 1943. Javni interes za njegovo usodo se je razplamtel šele dolgo po drugi svetovni vojni in dosegel vrhunec leta 2007 z uspešno beatifikacijo, po kateri je bil Jägerstätter prepoznan kot mučenec in blaženi katoliške cerkve.
Vmes in zatem se je njegova zgodba zrcalila tudi v umetnosti. Kjer je Axel Corti leta 1971 s televizijskim filmom (Der Fall Jägerstätter) oral ledino, navdihujoči pripovedi Terrence Malick skoraj pol stoletja kasneje postavlja morda najbolj veličasten spomenik. Navsezadnje pa ne zgolj portretirancu, temveč tudi sebi osebno. Upal bi si namreč trditi, da je Skrito življenje njegov najboljši film, vsaj po Novem svetu (The New World, 2005).
Seveda ne zgolj zaradi izbora nastopajočih, čeprav je Malicku uspelo zbrati pravcati jagodni izbor izjemnih karakternih igralcev, ki svoje delo opravijo odlično. Jägerstätterja upodablja August Diehl, ki bi najkasneje od tiste barske scene v Neslavnih barabah (Inglourious Basterds, 2009) moral biti znan večini gledalcev. Ob njem se med drugim zvrstijo še Johannes Krisch, Tobias Moretti, Karl Markovics, Jürgen Prochnow in, v njunih poslednjih vlogah, Michael Nyqvist in Bruno Ganz. Potezo režiserja, da je eno od vlog nacističnih sodnikov zaupal zdaj že bivšemu direktorju berlinskega filmskega festivala Dieterju Kosslicku, lahko opredelimo tudi kot nekakšen Malickov humoristični vložek. Bralci boste do sedaj seveda opazili izogibanje komentiranju ženskih upodobitev, a ženske so v vojnih zgodbah zmeraj vsepovsod in hkrati nikjer. V zaledju skrbijo za družine, s svojim delom omogočajo karseda normalen vsakdan družbe, vendar večinoma niso vpletene v bojne aktivnosti. Zato tudi Malickov film premore eno samo tehtnejšo žensko vlogo, Jägerstätterjevo ženo Franzisko (Valerie Pachner).
Zgodba zakoncev Jägerstätter je, podobno kot v Malickovih predhodnih igranih celovečercih – Čudežu naproti (To the Wonder, 2012), Knight of Cups (2015) in Song to Song (2017) – podana precej atmosferično, z izjemno gibko kamero, veliko bližnjimi posnetki, begajočimi in hrepenečimi pogledi ter šepetajočimi monologi (v tem primeru na podlagi pisem). A ti in podobni tropi služijo tukaj kvečjemu kot kolorit za veliko širšo zgodbo. O politiki, vojski in sodstvu v času vojne. O črednem nagonu, lažnemu patriotizmu, kolektivnemu pritisku in redkih prebliskih solidarnosti. O zapletenih vprašanjih ljudstva in enostavnih odgovorih močnih vodij. Malick filmsko formo tokrat namesto z animacijo razbije z dokumentarnimi vložki, pridobljenimi iz medvojnih reportažnih formatov. Preostalih kadrov tokrat ni zaupal Emmanuelu Lubezkiju, temveč svojemu dolgoletnemu snemalcu Jörgu Widmerju, ki se je doslej kot direktor fotografije pilil predvsem pri televizijskih in manjših filmskih produkcijah ter dokumentarcih Wima Wendersa (Buena Vista Social Club, 1999; Pina, 2011). Widmer v večinski meri nadaljuje tam, kjer je Lubezki končal, zato je tudi Skrito življenje vizualno presunljiv dokument mogočnosti narave v kontrastu z bedo zaporov in sodišč.
Ko se je že zazdelo, da se je Malick po zlati palmi za Drevo življenja (The Tree of Life, 2011) namenil snemati zgolj še hitro nametane, potencirane, mestoma negledljive variacije premise tega filma – iz globočin kričeče freske o večnih iskalcih smisla življenja in medčloveških odnosih – je pozitivno presenetil z dinamičnim filmskim jezikom in odprto tematiko. Najboljše, kar je Malick posnel, odkar se je vrnil na sceno, je nekako temeljilo na resničnih dogodkih, povezanih s širšimi družbenimi konflikti – drugo svetovno vojno ali osvajanjem Amerike. Morda on potrebuje tovrstne okvirje, da brzda svoje kreativne izbruhe. Morda mi potrebujemo takšno strukturo, da ga lažje razumemo.
