18. 11. 2019 / Film/TV / Recenzija
Novinar. Sociolog. Družbeni kritik. Koncertni navdušenec in kitarist, ki v glasbi najde svobodo, in pa zagrizeni ateistični tenisač z ljubeznijo do potovanj in odkrivanja sveta. Filmoljub, ki z veseljem pobegne v fantazijski svet sedme umetnosti. Ta nas uči o življenju. Zaupaj mi film, ki ti je všeč, in povem ti, kdo si.

30. LIFFe: Moj najboljši profil (Celle que vous croyez)

Režija: Safy Nebbou
Igralska zasedba: Juliette Binoche, Nicole Garcia, François Civil
Datum izida: 27. februar 2019 (Francija), 13. november (LIFFe)
Ocena: 7/10

Francoski film režiserja Safyja Nebboua je žalostna intimna zgodba, ki pokaže, kaj vse lahko postane posameznik s pomočjo digitalne identitete. Kdo vse lahko postane. Kakšno moč ima v nekem trenutku pajek, ki raziskuje in napada po spletni mreži, nato pa se še v isti sapi kot mušica znajde v neizprosnem kolesju družbe. Ujeta in nemočna. Sploh ona, ločenka srednjih let z dvema otrokoma, ki se skupaj z uničeno materjo šele navajata na očetovo novo simpatijo. Claire (Juliette Binoche) nikakor ne najde prave poti, ko jo mož po dvajsetih letih zapusti in zamenja. Krivi sebe. Da ni dovolj mlada in lepa, češ da je naredila nekaj narobe. Sprva film ne pokaže, kaj točno se ji je zgodilo, in pusti proste roke, da si manjkajoče dele vsak dopolni po svoje, ampak nekaj je gotovo. Vse, kar je imela v življenju, je čez noč izginilo. Do otrok ne čuti posebne ljubezni, saj jo mora najprej najti zase. Odkar je bila s kakšnim drugim moškim, je minilo že toliko časa, da se občutka niti ne spominja več, a nadvse si želi biti ljubljena. Počutiti se varno in zapeljivo. Hrepeni po nečem novem, kar bi ji vdihnilo življenje, saj je več kot očitno, da njenemu novemu, mnogo mlajšemu ljubimcu ni do drugega kot do seksa. V grozi, da bi ostala sama, in v želji, da bi se le približala občutku poželjivosti, si ustvari lažni profil na družbenem omrežju. Tam napiše, da je stara 25 let.

Da bi prišla nazaj v stik z nekdanjim ljubimcem, si prične vse bolj intenzivno dopisovati z njegovim sostanovalcem, fotografom Alexom (François Civil). Med njima se vzpostavi povezava. Toda eden izmed njiju laže. Z erotiko nabit film, ki je počasen, a nikakor dolgočasen, se družbeno relevantnih tem dotika, kot se sama sebe dotika Claire, ko misli na svojo digitalno ljubezen. Na idejo o ljubezni. Ne samo, da si lahko za zaslonom kdorkoli, tudi tisti na drugi strani si ustvarja svojo podobo. Ideal, na katerega veže vso popolnost, ki jo premore, ta pa ni resnična. Vroča sla je zlagana in obstaja zgolj toliko časa, dokler ne izgine skupaj z iluzijo. In tako se nadaljuje preigravanje dveh spletnih zaljubljencev, ki se počasi spoznavata, odkrivata in v mislih slačita. Celo pripeljeta se do vrhunca, pa čeprav ona ni to, za kar se izdaja. On pa kmalu postane ves njen svet, kar pokaže nadrealistični prizor, v katerem Claire nakupuje v trgovini. Opravlja dolgočasna vsakdanja opravila, hkrati pa je povezana. Z njim. Preko slušalk v ušesih. Pogovarja se in se naenkrat ustavi, ne zaveda se, kaj dela, kje se nahaja ali kako glasno govori. Ve le eno stvar, in sicer da zelena lučka ob njegovem imenu pomeni, da je tam in da sedi pred zaslonom ter čaka nanjo. Takrat ni sama.

Ves film je ena velika parada strahu pred soočenjem z realnostjo. Fascinacija s spletom je grozovito močna in nevarna, kar spozna tudi zlomljena Claire, pa čeprav se sprva počuti močno in ima vajeti v svojih rokah. Vzburjena je ob nadzoru in krotenju svojega zagretega moškega, hkrati pa ji ugaja misel, da lahko v kateremkoli trenutku gleda njene fotografije in video posnetke. On vidi, kdaj je ona aktivna. Ampak želi jo spoznati še v živo, kar pa ni mogoče. Njuna ljubezen ostaja na spletu. Zmeša mu glavo, nato pa ga pusti v bolečinah, obsedenega in obupanega.

V zadnjem dejanju celovečerca, ki temelji na dialogu in zgodbo v večini podaja le skozi pogovor Claire s psihiatrinjo (Nicole Garcia), se vendarle razjasni, kaj vse pomeni, in čeprav se končno srečata, sama nima poguma, da bi šla skozi tisto, kar je načrtovala. Moj najboljši profil brez zadržkov predstavi prednosti in slabosti pobega v virtualno romanco. Brez tipkovnice pred seboj in brez zaslona, ki bi jo ščitil, pa je Claire slečena. Sporočilo, ki ga film po nepotrebnem poizkuša prenesti večkrat, je jasno. Claire se mora končno sprejeti in se prenehati kriviti za možev razhod. V nasprotnem primeru ne bo šla naprej. Ni ji potrebno biti mlada in lepa, dovolj je takšna, kot je.

profil