30. LIFFe: Bog obstaja, ime ji je Petrunija (Gospod postoi, imeto i e Petrunija)

Režija: Teona Strugar Mitevska
Igralska zasedba: Zorica Nuševa, Labina Mitevska, Moni Damevski, Stefan Vujisić
Datum izida: 15. marec 2019 (Makedonija), 17. november (LIFFe)
Ocena: 7/10

Makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska, ki je publiki LIFFa že dobro znana, se nam tokrat predstavlja s socialnim filmom, ki vsebuje elemente črnega humorja in komedije. Za Mitevsko je nasploh značilno, da se v svojih filmih dotika socialne problematike, korupcije, aktualnih političnih dogodkov v Makedoniji, kapitalizma in medsebojnih odnosov. Tokrat je v ospredje postavljen položaj žensk v 21. stoletju,  borba za njihovo enakopravnost ter kritičen prikaz patriarhalne družbe.

Na tradicionalnem obrednem tekmovanju lovljenja križa, ki ga ob pravoslavnem prazniku Vodici (ekvivalent katoliškemu prazniku Jezusovega krsta) duhovnik vrže v mrzlo reko, pride do nenavadnega dogodka. Križ slučajno ujame Petrunija in s tem prekrši vsa pravila, kajti križ lahko lovijo zgolj moški. Petrunija (Zorica Nuševa) je mlado, brezposelno dekle iz Štipa, ki ji v življenju nič ne gre po načrtih: ima neuporabno diplomo iz zgodovine, zaradi obilnejše postave ima nizko samopodobo,  izločena je iz družabnega življenja, težke razmere v državi ne obetajo zaposlitve, posesivna mama pa ji ne dovoli osamosvojitve. Ujeti križ po stari vraži prinaša srečo in zdi se, da je križ Petrunijina rešilna bilka, zato se zanj bori odločno in z vsemi močmi.

Ko z ujetim križem pobegne, se mestne oblasti na vse pretege trudijo, da bi jo ujele in ji ga vzele. Petrunija ga ne da, kajti bila je prva, ki ga je ujela. Naposled jo policisti najdejo doma in odpeljejo na postajo, kjer se začne mučno, ponižujoče izpraševanje in preiskovanje, primernejše za zločince. Petrunija ne kloni pred težo policijskega sistema, ampak vztraja pri svojem. Njen pogum prepozna policist Darko (Stefan Vujisić), ki ji edini stoji ob strani, medtem ko je pridržana in zasliševana.  Darko je glasnik zaposlenih v institucijah, kjer se nihče ne ukvarja z resničnimi problemi, pač pa z banalnostmi –  krajo križa.

Sovaščani gredo tako daleč, da jo želijo celo kamenjati in to zgolj zato, ker je ženska. Po večurni preiskavi Petrunijo izpustijo na prostost, saj ni zadostnih dokazov, da je storila kaznivo dejanje ali prekršila cerkveno pravilo. Pravoslavnemu duhovniku (Suad Begovski) poda križ ter odide, ponosno in z nasmehom.

Glavna misel filma se pojavi v zaključku, ko Petrunijin prijatelj novinarki (Labina Mitevska), ki si ves čas prizadeva dogodek predstaviti kot najpomembnejšo novico dneva , zabrusi: »Kaj bi naredili, če bi bil Bog ženska?« Vprašanje o spolu je tako absurdno kot je absurden sam dogodek s križem.

Dober prikaz situacije v družbi se kaže v kadrih, ki so namerno precej enolični, statični, slabo osvetljeni: prevladujejo temne, rjave barve, večinoma so posneti ponoči. Prizori so postavljeni v realno okolje – majhno, neurejeno stanovanje in zastarelo policijsko postajo ter na trenutke delujejo zelo kaotično. Morda so slednji  namenoma takšni, da bi gledalcu prikazali realno sliko družbe, v kateri se znajde Petrunija in proti kateri se tako vneto bori.

Petrunija ni le borka za enakopravnost žensk v makedonski družbi, ki je še danes večinoma patriarhalna. Bori se proti nepravičnosti, korupciji, žalostnemu vsakdanu, političnemu sistemu in institucijam v resignirani družbi brez prihodnosti. Ob tem moramo poudariti, da protagonistka ne beži pred tovrstno družbo, saj se ne resignira.

Idejo za film je Mitevska našla v resničnem dogodku, ko je leta 2014 ženska ujela sveti križ. Ta dogodek je režiserko spodbudil k filmu, s katerim je želela spregovoriti o velikih krivicah, ki  v njeni rodni deželi ženske spremljajo skozi stoletja – odrinjene so na rob, razumljene so kot drugorazredne državljanke, ni jim dovoljeno biti, kakršne so, nimajo možnosti sodelovati v družbi in se v njej uresničevati.