30. LIFFe: 3. sklop kratkic (Zajec Jojo, Semiš jakna, Mlečni zobje, Odpelji me na lepše, Jaz sem Frenk, Tatovi teles)
Zajec Jojo (Jojo Rabbit, rež. Taika Waititi; Nova Zelandija, Češka rep., ZDA, 2019)
Piše: Gal Jerman
Ocena: +
Pod površjem protivojne satire komičnega Taike Waititija, ki je tokrat črpal iz romana Caging Skies (Christine Leunens, 2004), se skriva hvalevredna predrznost s katero režiser mežika, ko v Hitlerja našemljen paradira po sobi in s tem sproža salve smeha kot karikaturni namišljeni prijatelj fantka po imenu Jojo (Roman Griffin Davis). Ta si nadvse želi biti sprejet in celo postati najboljši prijatelj firerja, a se mu pod nacističnim režimom zgrajena propagandna ideologija hitro poruši, ko odkrije, da njegova mati (Scarlett Johansson) v stenah hiše skriva judovsko dekle Elso (Thomasin Harcourt McKenzie), ta pa je vse prej kot pošast z rogovi, kot so ga učili. Da bi zaščitil družino, mora torej pristati na kompromis; v zameno, da molči o njenem obstoju, mu ona obljubi, da ga poduči o judovski zlobi. Sledi serija komičnih prizorov, v katerih se skozi sarkastično pripovedovanje Else in dobesedna razumevanja Jojota med njima izoblikuje ne le medsebojno razumevanje, ampak celo prijateljstvo. Stilsko dovršena in scenaristično premetena komedija nosi močna kompleksna sporočila, a jih prenese s pomočjo odštekanega in trapastega humorja iz ust nadvse prikupnih otrok, s čimer se razbremeni ton filma; končna tragika, ki se vključi v zadnjem delu, pa je s tem še toliko bolj pomenljiva. Zabavni celovečerec ponudi resen premislek o predsodkih in o tem, kako jih lahko presežemo.
Semiš jakna (Le daim, rež. Quentin Dupieux; Francija, 2019)
Piše: Ana Jarc
Ocena: +
Na kratko bi film lahko povzeli nekako takole: komedija absurda, oblečena v semiš in popackana s krvjo. Moški srednjih let po imenu Georges (Jean Dujardin) se odloči zapraviti vse svoje prihranke za jakno, narejeno iz semiša. Jakna sama po sebi ni nič posebnega, česar se zaveda tudi prodajalec, zato mu poleg predragega kosa obleke navrže še videokamero. Georges in njegova jakna (s katero se nemalokrat pogovarja) imata jasen cilj – da bi kavbojska semiš jakna z resicami postala edina jakna na planetu. Lotita se ambicioznega, zabavnega in naposled krvavega načrta, zaradi katerega so žrtve primorane sleči in predati svoje jakne – vse to ljubitelju semiša uspeva pod pretvezo, da je režiser. Pomaga mu navidez naivna natakarica Denise (Adèle Haenel), ki bi se rada izkazala kot montažerka – ne glede na to, kako bizarni postajajo posnetki. Pripovedi humorja ne primanjkuje, prav tako ne izvirnosti, estetike, dobrih igralcev in presenetljivih razpletov.
Mlečni zobje (Babyteeth, rež. Shannon Murphy; Avstralija, 2019)
Piše: Ana Jarc
Ocena: +
Filmski prvenec avstralske režiserke Shannon Murphy na tankočuten način obravnava bolezen in njene vseprisotne posledice. Podlaga je tragična, a s pomočjo humornih vložkov in popolnoma človeških situacij je končni izdelek ganljiva družinska drama.
Najstnica Milla (izvrstna Eliza Scanlen) zboli za rakom v letih, v katerih se otrok počasi začne odcepljati od svojih staršev; to na neustrašen način počne tudi po diagnozi, ko se zaljubi v odvisnika in prekupčevalca Mosesa (Toby Wallace), ki ga takoj po snidenju pripelje domov na večerjo. Predstavi ga očetu, psihiatru (Ben Mendelsohn) in mami, glasbenici (Essie Davis), ki nad fantom v krvavi majici in kopalkah seveda vihata nos. A z vsako minuto filma se meje med črnim in belim začnejo prelivati (Moses ni edini, ki se drogira in Milla ni edina, ki trpi), dokler se ne zlijejo v eno samo poanto: otroku je potrebno (poskusiti) zagotoviti srečo. In včasih otrokova sreča ni popolnoma prekrivna s starševsko.
Film ne zapada v patetiko, ampak ostaja prizemljen – ganljivega in pristnega ga dela prav njegova človečnost. Izvrstna igralska zasedba, glasbena podlaga in fotografija k izkušnji vsekakor pripomorejo.
Odpelji me na lepše (Take Me Somewhere Nice, rež. Ena Sendijarević; Bosna in Hercegovina, Nizozemska, 2019)
Piše: Lara Mihovilović
Ocena: 0
Mlado dekle Alma (Sara Luna Zorić) se iz rodne Nizozemske odpravi v Bosno, domovino svojega očeta. Oče, ki ga tako rekoč ne pozna, je hudo bolan in Alma se odloči, da ga bo obiskala. V Sarajevu jo pričaka bratranec Emir (Ernad Prnjavorac), ki nanjo gleda zviška, s prezirom in posmehom. Poleg Emirja je tu še njegov prijatelj Denis (Lazar Dragojević), s katerim se Alma zbliža in čustveno zaplete. Omenjena druščina se poda na cestno avanturo po Bosni – najprej se namenijo k Alminemu očetu, ki umre, preden ga Alma vidi, nato smo priča raznim nepredvidljivim prigodam in dejanjem, ki sorodstvene vezi in prijateljstvo postavijo na preizkušnjo, avantura pa se konča ob morju z nenavadnim ljubezenskim prizorom med Almo in Denisom. Vsi trije na cestni avanturi iščejo svojo identiteto, izražajo svoje nezadovoljstvo s svetom, v katerem živijo in kažejo slabo samopodobo.
Pozitivna plat filma je tipičen balkanski humor, ki razbija monotone kadre brez besed, ter scenografija (neurejeno meščansko stanovanje, tipični balkanski klubi, bosanska pokrajina itd.), ki okarakterizira svet, v katerem se znajde protagonistka. Pogrešamo pa rdečo nit, ki bi bolje prikazala iskanje identitete, željo po boljšem življenju in svet, ki ni zmeraj lep in barvit.
Odpelji me na lepše je film, ki gledalca odpelje v nerazumljiv, absurden svet mladih, ki si zatiskajo oči pred resničnostjo.
Jaz sem Frenk (rež. Metod Pevec; Slovenija, 2019)
Piše: Lara Mihovilović
Ocena: +
Režiser Metod Pevec se po dokumentarnem filmu Dom (2015) znova dotika boleče tematike tajkunizacije, privatizacije in izkoriščanja delavcev. Spremljamo zgodbo Frenka Mavriča (Janez Škof), ki se po dolgih letih bivanja v tujini vrne domov na očetovo zapuščinsko razpravo. Podatek o očetovem devetmilijonskem premoženju na računu švicarske banke sproži številna vprašanja. Frenk, ki je zvest svojim vrednotam – poštenju, pravičnosti in socialnosti – začne raziskovati sumljivo pridobljen očetov denar. Njegov brat Brane (Valter Dragan) – tudi sam post-tranzicijski tajkun, želi s pomočjo odvetnikov pridobiti denar. Med bratoma se vname spor, tipičen za slovensko družbo, ki pripelje do tragičnega konca, v katerem vendarle zmaga poštenje.
Posebno mesto v filmu ima glasba: kot rdeča nit se pojavlja pesem o čevljih, ki se odlično vključi v zgodbo o propadu tovarne in poskrbi za čustveno plat. Večina kadrov je posnetih ponoči, med barvami prevladuje sivina – tako kot je sivo življenje propadlih delavcev.
Frenk je glasnik vseh propadlih, izkoriščanih delavcev, ki so bili žrtve tranzicije, tajkunizacije in mačehovskega odnosa do lastnine. Zgodba med bratoma pa je odličen prikaz družinskih odnosov, ki se zaradi denarja in pohlepa skrhajo in naposled uničijo. Kapitalizem, nenasitnost in denar v slovensko družbo niso prinesli nič dobrega ter so negativno vplivali na številne razpadajoče družine.
Jaz sem Frenk je po besedah režiserja film »o norcu, uporniku, ki se še upira potrošništvu.«
Tatovi teles (Body Snatchers, rež. Abel Ferrara; ZDA, 1993)
Piše: Aljaž Vogrin
Ocena: +
»Dobijo te, ko spiš,« se glasi prepoznavna izjava iz filma Tatovi teles. Nikomur ne moremo povsem zaupati, niti najbližjim ne. Družina, ki zaradi očetovih službenih obveznosti biva v alabamski vojaški bazi, začne opažati nenavadno obnašanje nekaterih prebivalcev. Ta epidemija, ki spominja na masovni Capgrasov sindrom, je v resnici še bolj zlovešča: navadne ljudi korak za korakom zamenjujejo njihove popolne kopije, nezmožne čustvovanja. Na filmskem platnu je razsajala vsaj od petdesetih let prejšnjega stoletja; Tatovi teles Abela Ferrare so druga predelava, posneta po istoimenskem romanu Jacka Finneya. Filmska klasika iz leta 1956 je odražala ameriško paranojo pred komunizmom in je zato zanimiva tudi z zgodovinskega vidika, drugi, nič manj priznan celovečerec iz leta 1976 pa velja za enega najboljših remakeov vseh časov.
Film Ferrare nima političnih podtonov prvega in ne doseže srhljivosti drugega, a ker dogajanje premišljeno prestavi v vojaško okolje, omogoči učinkovitejšo kritiko konformizma. Spominja na prve Cronenbergove projekte: tako kot kanadski utemeljitelj body horrorja je tudi Ferrara poskušal v zgodbah z navidez ceneno vsebino ponazoriti njihovo integriteto. S preprostim, a učinkovitim scenarijem, dobro igro in tehnično dovršenostjo mu je to uspelo: četudi gre za najmanj zapomnljivo adaptacijo, je vredna pozornosti.
