29. LIFFe: Divje življenje (Wildlife)
Začetek 60. let v ZDA je bilo obdobje, v katerem so civilna gibanja počasi, a vztrajno in odločno stopala proti pragu družbenih sprememb. Te na mnogo manjši, mikroravni dosežejo tudi Great Falls, mestece v zvezni državi Montana, kamor se preseli družina Brinson. Divje življenje, roman Richarda Forda, po katerem sta zakonca Zoe Kazan in Paul Dano napisala scenarij za istoimenski film (sicer Danojev režijski prvenec) skozi oči štirinajstletnega dečka Joeja, prvoosebnega pripovedovalca, popisuje njegovo odraščanje, ki vodi k neizogibnem spoznanju o svetu in svoji družini.
Film sledi knjižni predlogi in v središče postavi Joeja (Ed Oxenbould), ki mu nameni dobršen del prizorov. Otroško oziroma najstniško perspektivo režiser poudarja z izmenjevanjem kadra in protikadra, kjer besedam staršev (pa tudi drugih likov) sledi bližnji plan, ki pokaže Joejov odziv na povedano. Čeprav je obrazna mimika pravzaprav vseskozi enaka – spreminjajo se le nianse – je njegov postopen vstop v svet odraslih prikazan prepričljivo. Obotavljajoč pogled namreč sčasoma spremlja vse več replik – te ne ostajajo na ravni praznih odgovorov, temveč je v njih zaznati oblikovanje osebe, ki začenja razumeti svoje družbeno okolje in razmerja, ki se v njem prepletajo.
Prav prek medsebojnih razmerij se najočitneje zarisujejo pretirano nasprotujoče si karakterne lastnosti likov, ki so glavna šibka točka filma. To velja predvsem za Joejeva očeta in mamo, Jerryja in Janette, ki sprva dajeta vtis ljubečih in skrbnih staršev, zakoncev, a se idila hitro razblini, ko tudi nov dom naselijo stari, nerazrešeni konflikti. Postane jasno, da se družina ni selila prvič – do izraza prideta Jerryjeva (pretirana) neprilagodljivost in ponos, ko se ni pripravljen vrniti v službo, iz katere so ga odpustili. Obenem vztraja, da Jannete ostane doma in skrbi za gospodinjstvo. V želji po (samo)dokazovanju možatosti potegne v dani (ekonomsko nič kaj rožnati) situaciji najbolj iracionalno odločitev: za mizerno plačilo sprejme nevarno delo gašenja gozdnih požarov. Njegov odhod brez natančne časovnice vrnitve bistveno vpliva na nadaljnji razvoj dogodkov. Janette je primorana poskrbeti zase in za sina, kar v njej povzroči popoln zasuk. Do Joeja vzpostavi čustveno distanco, dojemati ga začne kot odraslega človeka, ki mora mimogrede spoznati očetove zablode, sama pa se začne nostalgično vračati v čase, ko je bila še drzna in zapeljiva. Joe si v nenadnem zasuku družinske dinamike, ki ga ne dojame povsem, tudi sam najde popoldansko zaposlitev, s čimer pa se le navzven distancira od zanj zamotanih dilem, ki ga čakajo doma.
Divje življenje torej tematizira tudi spreminjajoče se družbene vloge v družini, vendar se kot leitmotiv pojavlja zasledovanje ekonomske neodvisnosti. Zdi se, da je to glavni vir konfliktov med Brinsonoma, saj ti niso pojasnjeni na nobeni drugi bazi in vodijo v družinsko disfunkcionalnost. Jerry, ki neuspehe tlači v podzavest, je tempirana bomba, Janette pa v njegovi odsotnosti tone v bipolarnost – pri tem prepad med obema skrajnostma njenega lika vsaj nekoliko rešuje pristna igra Carey Mulligan. Edini, ki je pravzaprav prikazan kot »normalen,« sicer obče nezainteresiran za vse, kar ni v povezavi z biznisom ali ženskami, je Walter Miller, s katerim se zaplete Janett. Dobro situirani podjetnik, novopečeni ločenec, je v Janettinih očeh ambivalentna figura, saj jo po eni strani privlači (do iskrenosti njenih čustev in namenov se je, zaradi prej omenjenega osebnostnega nihanja, težko opredeliti), po drugi pa njegova nekarizmatičnost v njej zbuja gnev, ko ugotavlja, da Millerjeva hiša pravzaprav ni kaj dosti drugačna od ostalih.
Mešanico ujetosti in zaspanosti mesteca, ki jo je pri statičnih prizorih eksterierov dobro zajela fotografije neizstopajočih barv Diega Garcie, povzame Janette, ko pravi: »Mislim, da bi se morala predramiti … a ne vem iz česa in v kaj.« Kljub temu (ali pa ravno zaradi tega) pa se ne gre strinjati z nekaterimi kritikami, ki Divjemu življenju pripisujejo razblinjene sanje ameriškega delavskega razreda. Te sanje so se namreč razblinile že davno tega, ko so Brinsonovi prišli v Montano – razblinjale so se z vsako prejšnjo selitvijo, dokler ni ostalo ničesar več. Le sedanjost, v kateri je treba (pre)živeti. In tega se še najbolj zaveda Joe, ki s simboličnim dejanjem fotografiranja svoje družine – ovekovečenja lepega trenutka, za katerega je jasno, da ni trajen, da je le zavestna želja ujetja brezčasne iluzije – na koncu da vedeti, da je dokončno odrasel.
Napovednik:
