26. FDF: 2. sklop kratkic (Tišina razuma, Popolno zaupanje, Volneno)

Tišina razuma (Šutnja razuma, rež. Kumjana Novakova; Severna Makedonija, BiH, 2023)
Piše: Ronja Gorenc Didanovič
Ocena: +

Kumjana Novakova se je na letošnji ediciji festivala predstavila s svojim drugim celovečernim filmom, naslovljenim Tišina razuma, ki mu je žirija podelila nagrado Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic. Delo v ospredje postavlja pričevanja žensk, ki so bile žrtve vojnih zločinov spolnega nasilja na območju Foče v jugovzhodni Bosni in Hercegovini.

Tišina razuma je režirana minimalistično. Vizualno jo sestavlja kolaž rahlo popačenih analognih fotografij in posnetkov mesta Foča, ki so bili uporabljeni kot forenzično gradivo na sojenju Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Ti so vsebinsko dopolnjeni s pomočjo napisov in zvočnih posnetkov, ki predstavljajo prvoosebna pričevanja, vzeta iz prepisov sojenja. Anonimizirane zgodbe vpletenih žensk in deklet so pretresljivo direktne in jasne, saj se pričevanja lotijo z neomajnim pogumom in iskrenostjo.  Na prvi pogled se zato lahko zdi preprosta vizualna podoba filma neusklajena z dejansko vsebino, a sčasoma ugotovimo, da le-ta zrcali proces spominjanja, kot ga opisujejo ženske iz pričevanj. Mnoge govorijo o svoji želji, da bi potlačile podrobnosti grozot, ki so jih bile deležne v Foči – same slike kraja in storilcev so, tako kot posnetki v filmu, zato postale popačene, ostale pa so jim zgodbe, ki jih bodo s seboj morale nositi do konca svojih življenj.

Tako je režiserki brez senzacionalizma in le s pomočjo natančno kurirane kombinacije posnetkov, glasbe in pričevanj uspelo sestaviti pretresljivo podobo dogajanja v Foči. Zaradi minimalistične strukture filma smo prisiljeni vso svojo pozornost usmeriti na zgodbe same – brez možnosti zatiskanja oči se skozi filmsko fotografijo posredno tudi sami znajdemo v Foči, s tem pa smo postavljeni pred kruto resničnost opisanih dejanj spolnega nasilja.Po zaslugi junaških žensk, ki so na sojenju spregovorile o nasilju, je prvič v zgodovini prišlo do kodifikacije množičnih posilstev in spolnega zasužnjenja kot zločinov proti človeštvu v mednarodnem pravu. Kot pravi avtorica, pa so kljub napredku in pravni kodifikaciji dejanja spolnega nasilja še danes normalizirana in posledično razumljena kot naravna posledica vsakega vojaškega konflikta. Tišina razuma se tej resničnosti aktivno zoperstavlja. S svojim radikalno iskrenim pristopom, ki sicer težko dojemljive dogodke predstavi brez olepševanj, razlag ali intervencij, našo pozornost preusmerja na točno to resničnost. Predrugači nam znano zgodovino vojaškega konflikta in nanj vezan kolektivni spomin, s čimer nas opominja, da je posilstvo politično dejanje, ženska telesa pa ne smejo biti politična bojišča.

Popolno zaupanje (Total Trust, rež. Zhang Jialing; Nemčija, Nizozemska, 2023)
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Ocena: o

Kitajska komunistična oblast izvaja popoln tehnološki nadzor nad svojim prebivalstvom. Še več, uspelo ji je, da je prebivalstvo naščuvala, da se nadzorujejo med seboj – tako nadzor ne poteka zgolj v domeni uporabe kamer na javnih mestih, nadzora elektronskih naprav in sistema prepoznavanja obrazov, temveč posamezniki bdijo nad dogajanjem v svojih soseskah in pišejo poročila o sumljivem obnašanju svojih sosedov.

Režiserka Zhang Jialing spremlja zgodbe treh posameznikov, ki so v očeh države problematični in jih zato strogo nadzorujejo in jim omejujejo svobodo: to so aktivist, ki je sicer v zaporu, zato je njegova zgodba predstavljena z vidika njegove žene in otroka, novinarka, ki je kritična do kitajske politike, in odvetnik, ki pomaga osebam, ki jih sistem zatira, zaradi česar je tudi prestajal zaporno kazen. Razsežnosti, do katerih kitajska oblast posega v človekove pravice, so za zahodnega gledalca praktično neverjetne, predvsem ko so nam predstavljene skupine ljudi, ki jim je oblast »oprala možgane«, da nadzorujejo premike oseb, ki ne delujejo v korist države. Orwellov 1984 je na Kitajskem postal realnost, le da ne z nasilnim pristopom, temveč s pretkanim manipuliranjem množic, da slepo sledijo ukrepom oblasti, češ da bodo tako zaščitili sebe, druge in njihov veliki komunistični sistem.

Režiserka ubere pristop opazovalnega dokumentiranja, ki ga prepleta z intervjuji s svojimi subjekti in njihovimi družinami – osredotoči se na vpliv situacije na njihove družine in prikaže pogovore med svojci, ki jih sistem zaradi družinskih vezi s »prestopniki« prav tako zatira, da jim je na primer onemogočen vstop na določena področja, o njih pa se med znanci širijo lažne govorice, reakcije njihovih otrok, ki se komaj zavedajo, kaj se dogaja, pa vendar močno občutijo in se odzivajo na probleme, pa tudi odziv nerazumevajočih staršev, ki bi raje ostali na strani sistema in se ne zapletali po nepotrebnem. S tem ustvari kompleksen prikaz trpljenja, ki ga komunistična partija povzroča tem, ki nasprotujejo sistemu, vendar filmu umanjka prikaz širše slike, ki bi problematiko umestila v globalni prostor, ali pa bolj poglobljeno prikazala načine in prijeme, s katerimi je država implementirala tak način nadzora in zakaj točno je postal tako uspešen.

Volneno (Sau, rež. Rebekka Nystabakk; Norveška, 2024)
Piše: Alen Golež
Ocena: +

Ovčke, ovčke, ovčke in techno-country glasbena mešanica nam preplavijo čute, ko prvič ugledamo člane režiserkine družine, kako se ravsajo z nagajivimi volnenimi bitji, jih skušajo spraviti v red in poskrbeti za njih kot za človeške otročičke. Nemudoma nam je torej jasno, da gledamo zabaven, ljubek in dinamičen dokumentarec, ki nam predstavi eno zadnjih družinskih ovčjih farm na Norveškem, o tem, kako poteka njihov vsakdan in kaj vse obsega njihov tradicionalni način vzreje.

Volneno je večinoma, z izjemo dronskih posnetkov dih jemajoče nordijske krajine, posnet iz roke režiserke Rebekke Nytabakk na kmetiji njenega očeta, kar nas tako fizično kot čustveno približa dogajanju, saj kamera in snemalka v njem nikoli nista tujki. Pripovedno jedro, okoli katerega se spoznamo z ovčjerejo, predstavlja Rebekkina sestra Rakel, ki se odloči prevzeti vodenje kmetije. Starša sta že ostarela, a se kljub temu težko otreseta rutine in še naprej pomagata Rakel in njeni partnerki pri skrbi za več kot 150 glav živine. A kot že omenjeno, so te ovčke več kot le živina: vsako od njih ob skotitvi poimenujejo in jih tudi kličejo po imenih, se z njimi pogovarjajo itd. Zaradi tega je še toliko bolj pretresljivo, ko nam kamera brez olepšav pokaže tudi temno stran njihovega dela: priča smo denimo kar dvema prizoroma, kjer mora Rakel usmrtiti na smrt bolno žival s humanim udarcem v glavo, pozneje pa je primorana ubiti še brejo ovco, da lahko rešijo njene tri jagenjčke, ob čemer so vsi vidno pretreseni.

Prav tako jih kajpada ne pusti ravnodušnih, ko vsako leto določeno število živali prodajo in na prikolici odpeljejo na zakol. Spoznanje o smotru njihovega vzgajanja ovac – ki skoraj do konca ostane nedorečen, tako da si spričo vsega ljubkega peketanja in blejanja mislimo, da jih imajo pač za volno – nam pusti nekoliko grenkak priokus, a vendarle pomembno prispeva k razumevanju kompleksnega odnosa skrbnikov do živali na tradicionalnih farmah. Razen tega je v ospredju predvsem to, kako blagodejno lahko na človeka vpliva fizično delo, delo v naravi in živalmi, o čemer nas prepriča čudovita fotografija filma v povezavi s pričevanji Rakel in ostale družine. Volneno lahko zato opišemo kot odo staremu, intimnemu načinu živinoreje, ki tako na Norveškem kot drugod po svetu izumira zaradi manufakturne proizvodnje mesa, pri kateri pa je skrb za dobrobit živali in narave, v nasprotju s tradicijo, bržčas neobstoječa.

Uredila: Alen Golež in Tinkara Uršič Fratina
Lektoriral: Alen Golež