26. FDF: 1. sklop kratkic (V vzvratnem ogledalu, Ozogoche, Med revolucijama, Deloholiki)

Iva Katušin
Alen Golež
Ronja Gorenc Didanovič
Črtomir Kovač

V vzvratnem ogledalu (Skąd dokąd, rež. Maciek Hamela; Poljska, Ukrajina, Francija, 2023)
Piše: Iva Katušin
Ocena: +

Poljski režiser Maciek Hamela se je ob ruskem napadu na Ukrajino leta 2022 odločil reševati ukrajinska življenja in obenem v najtežjih razmerah skupaj s snemalcem Piotrom Grawenderom posneti dokumentarni film, z eno samo kamero v ozkem prostoru avtomobila. Vozilo, v katerem sta prevažala ukrajinske begunce proti meji s Poljsko, je tako postalo njihovo začasno zatočišče in obenem platforma za pripovedovanje o izkušnjah vojne. Njihova doživljanja ruske agresije so boleča in travmatična, a hkrati polna ganljivega upanja.

Dokumentarni film V vzvratnem ogledalu je presunljiv, intimen portret vojne skozi oči beguncev, med katerimi je o svojih izkušnjah marsikdo prvič spregovoril na glas. Režiser se je odločil za skrajno minimalističen pristop, ki ohranja našo pozornost v ozki notranjosti vozila. Kamera je večinoma osredotočena na zadnje sedeže, od vojne prizadeto pokrajino, skozi katero se peljejo, pa snema tako, da imamo gledalci občutek, da jo kot potniki opazujemo skozi okno avtomobila. Prizore razstreljenih mostov, uničenih cest, skeletov bombardiranih stanovanjskih blokov, tankov in vojakov na nadzornih točkah, ki smo jih prej poznali s televizije, zdaj opazujemo z gledišča tistih, ki se jim je pravkar porušil svet. Pretresljive so besede deklice, ko se vozijo skozi dotlej še nenapadeno mesto: »Kakšne čudovite stavbe. Sploh še niso bombardirane.« Med vožnjo občasno slišimo radijska poročila, brezosebno poročanje o vojni pa skozi pričevanja potnikov razkriva svoj resnični obraz.

Mračni vidiki vojnega konflikta se izrisujejo tudi v njihovih najbolj banalnih pripovedih. Gledamo neposredno v obraze beguncev in poslušamo, kako bodisi očitno travmatizirano bodisi presenetljivo neprizadeto ali celo otopelo, toda vedno ganljivo, pripovedujejo o svojih doživljanjih, strahovih, sanjah, načrtih in pričakovanjih. Zraven pa skoraj brez izjeme izražajo željo po čimprejšnji vrnitvi domov. Srce parajoče so zlasti zgodbe o vojnih izkušnjah majhnih otrok – nekateri vsa svoja vprašanja povezujejo z vojno, drugi pa že vse od začetka vojne niso spregovorili. Dokumentarec zajame daljše časovno obdobje in pokaže izkušnje iz različnih faz vojne. Na začetku filma spoznamo begunce iz od vojne manj prizadetih krajev, v nadaljevanju pa tiste, ki so bili priča najhujšim grozotam na območjih Mariupola, Zaporožja, Harkova in Černigova.

V vzvratnem ogledalu je izjemno pogumen dokumentarec, prežet z globokim sočutjem. Močan filmski izdelek, ki v najhujših razmerah pokaže človečnost v najboljši luči.

Ozogoche (rež. Joe Houlberg Silva; Ekvador, Belgija, 2023)
Piše: Alen Golež
Ocena: –

Iz opisa dokumentarnega filma Ozogoche bi upravičeno sklepali, da v njem osrednji motiv predstavljajo ptice selivke po imenu viveki, ki vsako leto opravijo dolgo migracijo iz Severne Amerike, nato pa v Andih storijo samomor, tako da se zaženejo v tamkajšnja jezera. Prav tako bi sklepali, da se bo film vrtel okoli prebivalcev andske vasi, ki se zaradi težkega življenja tudi sami odpravijo na dolgo in nevarno pot v ZDA, na kateri je trpljenje zagotovljeno, smrt pa vsakdanja. Vzporednice med opisanima pojavoma so očitne in vznemirljive, a kot se kmalu izkaže, film ne naredi dovolj, da bi ta opis zares upravičil.

Glavna težava Ozogoche je ta, da gre za opazovalni oziroma observacijski dokumentarec, ki pa nima kaj veliko za opazovati. V fragmentih nam da vpogled v vsakdan prebivalcev obubožane vasi, pri čemer kamera sledi predvsem določeni deklici, katere brat je odpotoval v ZDA, kamor namerava tudi sama. A to je tudi vse, kar lahko povemo glede vsebine. Kot je za dokumentarce o staroselcih in podobnih tradicionalnih oblikah življenja značilno, smo deležni posnetkov njihovega dela z živalmi, obiska cerkvenih obredov ter uporabe telefonov, ki so zdaj že neke vrste klišejski element, s katerim dokumentaristi izpostavijo protislovja tretjega sveta in željo subjektov po »boljšem« življenju. Razen tega se prav veliko konkretnega ne zgodi; subjekti so v svojih interakcijah redkobesedni, pogosto zgolj sedijo in opazujejo sicer veličastno andsko krajino, in ker je film grajen brez naracije in intervjujev, je večina kadrov odetih v tišino.

Ni si težko predstavljati, kako bi tovrstna meditativnost v kombinaciji z vizualno sublimnostjo gora in jezer, ob katera so postavljene v čudovite volnene oprave odete figure, lahko imela na nas liričen učinek. Toda film nam ne da dovolj konteksta in ozadja, da bi dobili občutek za to, kaj te figure čutijo in kakšen je njihov odnos do okolice. Tako so subjekti zgolj opazovani in ne dobijo besede – ali bolje, prikazani so estetsko zadovoljivo, prijetni očesu, a skoraj povsem nemi, zaradi česar film pogosto hodi po robu tega, da jih romantizira. Ozogoche je tako zgolj še en lično posnet dokumentarec, zgrajen na predpostavki, da bomo s subjekti sočustvovali zgolj zaradi tega, ker so obubožani Drugi, pri tem pa jih pozabi prikazati kot dejanske osebe z značajem, zgodovino in kompleksnimi življenjskimi okoliščinami.

Med revolucijama (Intre revolutii, rež. Vlad Petri; Romunija, Iran, Hrvaška, 2023)
Piše: Ronja Gorenc Didanovič
Ocena: o

Hibridni dokumentarec romunskega režiserja Vlada Petrija nas povleče v fiktiven odnos med študentkama iz Irana in Romunije, v katerem skozi premiso njune intimne pisemske korespondence pokaže življenji deklet med obema revolucijama. Režiser pri tem spretno združuje arhivsko gradivo – posnetke in fotografije iz časa od 70-ih let prejšnjega stoletja dalje – s fiktivnimi pismi, ki so jih delno navdahnile korespondence med domačimi in tujimi študentkami iz arhivov tajne policije.

Protagonistki filma Med revolucijama, Iranka Zahra in Romunka Maria, sta se sredi sedemdesetih let spoznali med študijem medicine v Bukarešti. Polna revolucionarnega hrepenenja se je Zahra leta 1979 vrnila v domovino, da bi pomagala očetu pri politični agitaciji in uporu proti šahu Pahlaviju, z zamikom pa tudi v Romuniji pride do političnih vrenj, ki v končni fazi privedejo do revolucije leta 1989. Gledalec tako skozi korespondenco med dekletoma, ločenima tako po fizični razdalji kot zaradi negotovosti dveh spreminjajočih se političnih režimov, dobi intimen vpogled v občutja obupa in praznine, ki spremljajo njune neizživete sanje o boljši prihodnosti.

Bolečina, ki jo dekleti čutita na osebnem nivoju, je skozi izpovedna pisma prikazana na pristen in čuteč način, ki gledalca skoraj popolnoma prepriča v obstoj tega sicer fiktivnega odnosa. Korespondenca je v politični kontekst revolucij postavljena le posredno, skozi previdno kuriran kolaž tako črno-belih kot tudi barvnih arhivskih posnetkov. Gre za kombinacijo trenutkov iz vsakdanjega življenja prebivalcev obeh držav in posnetkov z ulic, prežetih s političnimi aktivnostmi v času obeh revolucij. Takšna uporaba arhivskega materiala odlično dopolnjuje poetični ton filma ter dodatno poglobi iluzijo o resničnosti zgodb obeh protagonistk, hkrati pa nekoliko manj uspešno predstavi kompleksno zgodovino revolucij, ki se izgubi nekje med vrsticami korespondence. Zaradi manka političnega konteksta tudi zloraba revolucije s strani političnega aparata na račun malega človeka ne pride dovolj do izraza, kljub trudu režiserja, da bi prav s tem filmu dal končni pečat.

Čeprav je informativna narava dokumentarnega filma zaradi tega osiromašena, gre za kvalitetno umetniško delo, ki je izredno bogato z vidika fotografije, glasbe in scenarija. Film nas tudi skozi zgolj površinski vpogled v ta košček zgodovine stalno spominja na še kako resničen obstoj deklet, kakršni sta Zahra in Maria, na njihove želje, upanja in pravice. Mogoče se režiser ravno s tem odziva na nedavne dogodke v Iranu, kjer so ženske ponovno žrtve nasilja političnega aparata, ki je usmerjen proti njim.

Deloholiki (After Work, rež. Erik Gandini; Švedska, Norveška, Italija 2023)
Piše: Črtomir Kovač
Ocena: o

Deloholiki je dokumentarec, ki se ukvarja s človekovim odnosom do dela. Skozi intervjuje z ljudmi iz različnih socio-ekonomskih razredov postavlja pomembna vprašanja o smislu posameznikovega življenja, če mu le-tega predstavlja njegova služba. Nekateri izmed njih delajo po dvanajst ur na dan, spet drugi pa cele dneve izkoristijo za svoje hobije. Poleg osebnih anekdot delavcev se film poslužuje tudi posnetkov predavanj strokovnjakov na področju dela in podjetnikov, kot so Noam Chomsky, Elon Musk in Yanis Varoufakis. S temi posnetki predstavi osrednje politično sporočilo filma, potrebo po uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka v razvitih državah globalnega severa.

Čeprav ne ostane zgolj na ravni pripovedovanja zgodb intervjuvanih, ga Deloholiki tudi ne preseže. Zelo dobro predstavlja čustva delavcev, še posebej Astrid Moss, Amazonove dostavljavke, in Yoo Deug Young, proizvajalca. Izkoriščevalski odnos njunih delodajalcev in neoliberalne družbe do njunega dela je grozljiv in nas navda z žalostjo ali jezo. Film se s tem ukvarja premalo, saj večino časa posveča vprašanju: “Kaj je smisel življenja, če ni služba?” Odgovora na to ne dobimo, niti od intervjuvancev, film se namreč konča na t.i. cliffhangerju, saj intervjuvance vpraša, kaj bi počeli v življenju, če jim ne bi bilo treba delati, ampak njihovih odgovorov ne slišimo. Seveda je konec tako bolj poetičen, vendar bi bilo vseeno zanimivo vedeti, kako bi si bili različni odgovori ljudi, ki se razlikujejo v spolu, starosti in narodnosti. Film se nasploh izogiba konkretnim izjavam ali kakršnikoli družbeni kritiki, z izjemo nenehne omembe univerzalnega temeljnega dohodka. Chomsky, Musk in Varoufakis, sicer radikalno različne politične figure, se namreč vsi strinjajo z uvedbo le-tega, zato film izkoristi arhivske posnetke in intervjuje z njimi, da koncept razložijo in približajo gledalcu.

Navkljub pomanjkanja konkretnih odgovorov in politične opredelitve je film na trenutke izredno informativen, posebno glede situacije v Kuwaitu, kjer vlada svoje državljane zaposluje na nesmiselnih položajih v vladi, kjer cele dneve posedajo in ne delajo ničesar, medtem ko težavne službe opravljajo vzhodnoazijski priseljenci, ali pa ko nam predstavlja življenjski stil bogate dedinje v Italiji, ki ležerno preživlja dneve, kot ji srce poželi. Na žalost pa nikoli dovolj ne razdela svojega osrednjega vprašanja o univerzalnem temeljnem dohodku, koncept katerega ostane povečini neraziskan. Razen tega, da poda kratko definicijo, se dokumentarec nikoli ne poglobi v to, kako bi bil uveden v praksi ali pa kaj bi dejansko omogočal posamezniku. S tem, ko se politično ne definira, Deloholiki, ostane na zelo varnih tleh, a ga vseeno lahko označimo za vse prej kot dolgočasen dokumentarec.