24. SFF: Prvi muzikal Pawla Pawlikowskega
Leta 1948 je po sklepu Ministrstva za kulturo in umetnost Ljudske republike Poljske profesor Tadeusz Sygietyński ustanovil folklorno glasbeno skupino Mazowsze. Zbral je »ljudske talente«, kmečke otroke, ki so znali peti in plesati, z njimi dve leti vadil in jih pripravljal na nastop leta 1950 v Varšavi. Mazowsze naj bi pomagal ohranjati lokalno glasbeno in plesno tradicijo, poskušal pokazati, da se tudi med običajnimi, neizobraženimi, »prirodnimi« ljudmi skrivajo veliki glasbeni talenti; kasneje je s hvalnicami Stalinu in agrarnim reformam širil navdušenje nad komunizmom, najprej v sosednjih, vzhodnih državah, nato na zahodu, v Parizu, ZDA …
Zgodbo folklorne skupine Mazowsze (ki, mimogrede, še vedno obstaja) si je Pawel Pawlikowski sposodil za podlago svojega novega filma Hladna vojna (Cold War, 2018). Njihove glasbe se spomni še iz otroštva. Zdela se mu je dvodimenzionalna, preveč naivno vesela in poskočna, preveč nasmejano tragična, vedno osredotočena na ljubezen, srečno ali izgubljeno. Čeprav tega, posajen na kavč pred dobrih sto, večinoma mladih gostov sarajevskega festivala, ves eleganten v črnem, z rožnatim #24thSFF panojem v ozadju, ni posebej poudarjal, se mi zdi, da je plastičnost »poljske folklorne glasbe šestdesetih« dobro ujel v svojem filmu. V kontrast pompoznosti dobro izvežbanega, v razkošna tradicionalna oblačila našemljenega pevskega zbora in plesalcev je postavil trpke kmečke obraze, ki na dvorišču svojih hiš ali blatnem trgu sredi vasi pojejo iste, a mnogo manj bučne in veliko bolj žive pesmi.
Hladna vojna se tako začne skoraj dokumentarno (Pawlikowski je začel kot režiser dokumentarnih filmov), z Wiktorjem (Tomasz Kot), Ireno (Agata Kulesza) in Kaczmerkom (Borys Szyc), vodjema in direktorjem nastajajočega folklornega orkestra, ki v črnem avtu potujejo po zasneženih poljih in nabirajo bodoče člane orkestra. A v resnici v osredju filma ni glasba. Je zgolj »eden od likov«, ki se skozi film vedno bolj pomika v ozadje, odmika Wiktorju in Zuli (Joanna Kulig), eni od pevk in kmalu njegovi ljubimki, ter njuni ljubezenski zgodbi. Melodrami, kot bi rekel Pawlikowski. »Hladna vojna je neke vrste eskapistični film, pobeg v čas, ko so odločitve še imele težo.« V istem stavku svoj film reducira na kinematografski pobeg v pravljičen, črno-bel svet šestdesetih in mu hkrati pripiše politični, socialni naboj.
Pri snemanju ga je predvsem zanimalo, kako se ljudje spremenijo, ko migrirajo v tujino. Kako izgubijo svojo staro identitetno in prevzamejo novo, mnogo bolj boječo, zadržano. Spremembo je opazoval pri svojem očetu, ki se je izselil Nemčijo, v Hladni vojni pa jo je prikazal z Wiktorjem, »predvojnim tipom, možatim, a senzitivnim,« izobraženim šarmerjem, ki se po selitvi v Pariz spremeni v tihega, priljudnega skladatelja filmske glasbe, čakajočega na Zulo, žensko svojega življenja. »Kdo bom, če pobegneva, če ne bom več Poljakinja?« ga ta vpraša, ko načrtujeta pobeg čez berlinski zid med turnejo po NDR. Jazz pevka, eksotična vzhodna umetnica, ki je plesala s Stalinom (Wiktorjev izmislek, da bi jo pred pariškimi prijatelji naredil bolj zanimivo), žena nekega Italijana?
Želel je pokazati, kako politična stvarnost vpliva na odnos med dvema, kako se prepletajo zunanji in notranji življenjski problemi bivanja v komunistični deželi. V okoliščinah, ko mora ženska, da obdrži svoje mesto v orkestru, ministrstvu poročati o obnašanju svojega ljubimca, ki deluje preveč meščansko, se postavlja vprašanje, kako se obnašati dostojno? Film tako v prvi vrsti ni političen, temveč ljubezenski. Pawlikowski sicer zaznava vzporednice med bivšo komunistično in zdajšnjo desničarsko vlado, da »nova vlada ni tako drugačna od stvari, ki se jih spominjamo.« Predvsem se mu zdi poveden Kaczmerk – oportunistični uradnik, ki z veseljem v repertoar folklornega orkestra vključi ode Stalinu, če to pomeni, da bodo lahko nastopali tudi v tujini. Je lik, ki je »prepoznaven še danes.« »Liberalni intelektualci imajo zdaj podobne težave kot v komunizmu.« Družba je do njihovih idej in prepričanj vedno bolj nestrpna, politika sumničava. »A je vseeno drugače: nihče ni aretiran, ni očitne cenzure. Trend pa ni dober.« Zato se Pawlikowskemu predvsem zdi pomembno »opravljati pošteno dobro delo v kulturi, ohranjati dobrega duha.« In Hladna vojna je nekaj takšnega. Zagotovo dobro delo, krasen črno-bel album utrinkov, ki mu barvitost daje glasba, »old fashoned« melodrama, razpeta med Varšavo, Splitom in Parizom, folkloro in jazzom. S svojimi 88 minutami je dokaz, da lahko Pawlikowski še vedno svobodno reže svoje filme (in to se mu zdi bistveno, ostalo je pač »directing, you know«) ter odloča, kaj bodo igrali in česa ne.
Vir naslovne fotografije: sff.ba.
