23. FDF: 1. sklop kratkic (Ujete v medmrežju, Krvav nos, prazni žepi, Neprebojen, Nemesis)

Ujete v medmrežju (V siti, rež. Barbora Chalupová, Vít Klusák; Češka, 2020)
Piše: Tjaša Breznik
Ocena: o

Film je predstavitev ustvarjalnega filmskega procesa in obenem socialnega eksperimenta. Dokumentarec pred nami je namreč prikaz filmske in igralske ekipe, ki se trudi poustvariti ‘kruto’ realnost spolnega nasilja na spletu. Žrtve so najpogosteje mlada dekleta, stara okrog dvanajst ali trinajst let. V studiu zatorej postavijo nekakšno Potemkinovo vas – tri otroške sobe s tremi odraslimi igralkami, ki zavzamejo vlogo trinajstletnic, ustvarijo profile teh mladenk in čakajo, da jih kontaktirajo ‘predatorji’. Ti so povečini starejši moški, ki od deklet zahtevajo znano spletno stalnico: sprva pogovor, nato golo fotografijo, na koncu pa celo srečanje v živo. Izbrane igralke se skušajo odzvati naivno in sramežljivo, v skladu s predstavami, ki jih imamo o vedenju deklet te starostne skupine.

»Ali te ne moti, da imam šele dvanajst let?« je vprašanje, ki ga morajo vsakič znova zastaviti. Režiserja sta tu prisotna kot lovca na internetne perverzneže, delujeta pa ob pomoči široke ekipe, ki jo sestavljajo tudi socialna delavka, seksologinja in pravnik. Priznajmo si, koncept je razburljiv. Dana nam je možnost, da vidimo, čemu so priča dekleta, ki v mladih letih zatavajo na medmrežju. Reakcije moških so pristne, saj ne vedo, da jih skrivoma motri velika filmska ekipa. Kakor ti moški vdirajo v svet mladoletnic, tako sedaj mi vdiramo v njihovo zavajajoče, obsedeno kratkočasenje, ki stremi le k potešitvi (izkrivljenih?) spolnih potreb. Toda kakšna je tu vloga režiserjev? Da sprožijo kazenske postopke zoper vse ustavne kršitve zaradi nagovarjanja mladoletnic? Z reševanjem posledic se še nismo dokopali do vzroka problema in do odgovora na vprašanje, ki se porodi ob gledanju dokumentarca – kaj je tisto, kar odrasle moške na eni in mladoletnice na drugi strani pripravi do tega, da imajo drug z drugim spletne interakcije? Kakšen manko zapolnjujejo s takšno instant bližino?

Film nam kljub noro privlačnemu zametku zgodbe ne odgovori na ključno, zgoraj zastavljeno vprašanje. Ob odlični igri in dejanskem ulovu ‘predatorjev’ (resnično življenje trči ob filmski projekt in obratno!) se film izteče v občutju izmučenega resentimenta.

Krvav nos, prazni žepi (Bloody Nose, Empty Pockets, rež. Bill Ross IV, Turner Ross; ZDA, 2020)
Piše: Tim Januška
Ocena: +

V The Roaring 20s (Rjovečih dvajsetih), lokalu dvomljivega slovesa nekje v Las Vegasu, se še pred poldnevom začnejo zbirati stalni gostje, da bi se dokončno poslovili od svojega ljubega pribežališča. Vojni veteran, mati samohranilka in propadli igralec (ki je propadel, še preden se je zapil, na kar je še posebej ponosen) so le delček pisane druščine posebnežev in odpadnikov, ki na igriv, a pristen način naslika portret številnih tegob nižjih razredov ameriške družbe.

Zdi se nenavadno, da se je Krvav nos, prazni žepi znašel na programu Festivala dokumentarnega filma, a so ga kot takšnega opredelili že na lanskem festivalu neodvisnega filma Sundance. Beznica, ki je bila verjetno že od samega začetka zanič (tako pravi napis na torti, pripravljeni za to priložnost), se namreč ne nahaja sredi puščave v Nevadi, temveč je še vedno odprta v New Orleansu, gostje-igralci pa so bili nabrani v različnih barih po vsej državi. Nekatere stvari pa so vendarle resnične – alkohol je zagotovo pravi (čeprav so ustvarjalci filma igralcem priskrbeli hrano, da bi se lažje streznili), najbrž tudi LSD, ki ga zaužije John iz Avstralije, preden izgovori enega bolj zapomnljivih stavkov v filmu (»I fuck well and I do shit!«), gotovo pa tudi občasne solze, frustracije in izrazi naklonjenosti.

Kljub upravičenim pomislekom glede avtentičnosti dogajanja v filmu je Krvav nos, prazni žepi še posebej dobrodošel v trenutnih časih, ko sta nam večurno popivanje in druženje z lokalnimi posebneži onemogočeni, saj kamera z neopaženim dokumentiranjem drobnih trenutkov ustvari prijeten občutek melanholične domačnosti in pripadnosti, ki ju najbrž pogreša marsikateri gledalec.

Neprebojen (Bulletproof, rež. Todd Chandler; ZDA, 2020)
Piše: Martin Justin
Ocena: +

Dokumentarec, ki ga je režiser Todd Chandler posnel z ekipo sedmih ljudi in izdal v sodelovanju z distribucijsko hišo Grasshopper Film, osredotočeno na izdajanje neodvisnih in dokumentarnih filmov, fenomen ameriških šolskih strelskih obračunov obravnava na neobičajen način. Ne osredotoča se na zgodovino ali na posamezen dogodek in tragične zgodbe, povezane z njim, ampak dokumentira strategije, s katerimi se šole in lokalne skupnosti na različnih koncih države s problemom spopadajo. Stalna grožnja strelskega napada je namreč že dodobra preoblikovala šolsko življenje v Ameriki, film pa neopazno spremlja različne načine, na katere se je to zgodilo.

Kljub minimalnim režiserskim posegom posamezne sekvence v filmu zadobijo formo kontrastiranja dveh nasprotujočih si pristopov k soočanju s šolskimi strelskimi pohodi, ki temeljita v dveh splošnejših paradigmah razumevanja družbenih težav. Na eni strani imamo panoptično teksaško srednjo šolo s sistemom nadzorovanja gibanja učiteljev in učencev, z 19 policaji in vodjo varnosti, ki ima v svoji pisarni zaklenjeni dve avtomatski puški AR-15. Ali pa tečaje, na katerih učitelje pripravljajo, da bodo sposobni ustreliti napadalca, če bo to potrebno. Na drugi pa program »calm classroom«, ki učence od prvih razredov naprej uči tehnik sproščanja in konstruktivnega dialoga; sejo nekega lokalnega odbora, na kateri predstavniki skupnosti in učencev zavrnejo željo policije, da bi lahko v šolo prihajala oborožena. Film sicer med pristopoma ne diskriminira in obe poziciji predstavi kar se da nevtralno. Gledalka se mora zato med njima odločiti sama, s tem pa Neprebojen postane dobra vaja razmišljanja o družbenih problemih in rešitvah, ki bi lahko bile zares konstruktivne in vzdržne.

Nemesis (rež. Thomas Imbach; Švica, 2020)
Piše: Martin Justin
Ocena: o

Pred ogledom filma Nemesis režiserja Thomasa Imbacha, ki deluje v Švici, si nikoli nisem predstavljal, da lahko več minut skupaj gledam posnetke rušenja stvari in se zraven še zabavam. Na hitrih posnetkih, opremljenih z zvočnimi efekti, ki se nekako uspejo gibati med absurdno pretiranim in komaj opaznim, rušilni stroji delujejo skoraj živo, betonske stene pa nenavadno krhko. To cel proces nekako dematerializira, gradbišče spremeni v maketo, ljudi na njem pa v lutke, ki so tam, da zabavajo gledalce.

A gradbišče je še kako resnično, dogajanje na njem pa precej resno: Thomas Imbach z okna svojega studia v Zürichu namreč snema rušenje stare železniške postaje in gradnjo novega zaporniškega kompleksa. To najprej služi kot izhodišče za refleksijo o zgodovini in smrti, tekom filma pa se naracija, ki občasno spremlja posnetke gradbišča, osredotoči na sedanjost. Ugotavlja namreč, da je danes v Švici 70 odstotkov zapornikov tujcev, kar v perspektivno postavi gradnjo novega zapora: meščani, ki so gradnjo potrdili na referendumu, so se torej odločili za nadaljevanje te ksenofobne politike. Film, v nadaljevanju katerega večino naracije zavzamejo pričevanja zaprtih beguncev iz Afrike in Bližnjega vzhoda, ki jih je zbrala Imbachova asistentka Lisa Gerig, tako zadobi politično dimenzijo.

A te ne uspe izraziti ravno najbolje: do dogajanja očitno ni nepristranski, a ni ravno jasno, kdaj se šali in kdaj je resen; zdi se, da želi ustvariti kontrast med zaporom kot krajem trpljenja in ljudmi, ki okoli gradbišča predvsem uživajo življenje, a je hkrati enako in povsem nepovezano na primer fasciniran z delavci, ki se mu zdijo »podeželski«. Nemesis je tako zvočno kot vizualno fascinanten prikaz spreminjanja prostora, a je premalo fokusiran, da bi deloval kot zanimiva in prepričljiva refleksija družbenopolitičnih vzvodov in implikacij te spremembe.