21. Grossmann: sklop kratkic (Oporoka dr. Mabuseja, Maldoror, Ti si vesolje)

Lina
Horvat

Oporoka dr. Mabuseja (Das Testament des Dr. Mabuse, rež. Fritz Lang; Nemčija, 1933)
Piše: Lina Horvat
Ocena: +

Letos obeležujemo 120-letnico prvega slovenskega filma, ki ga je v Ljutomeru posnel dr. Karol Grossmann – mož, ki je med prvo svetovno vojno za šest mesecev pod svojo streho gostil mladega Fritza Langa in ga, kot pravi legenda, navdušil za film. V duhu nedavne izdaje stripa Fritz Lang: Ljutomer – Berlin – Hollywood, se zato zdi še posebej primerno, da tokratni niz festivalskih kratkic odpremo prav z njim.

Oporoka dr. Mabuseja (1933) je eden izmed najbolj kompleksnih in vizionarskih filmov nemškega ekspresionizma. V njem Fritz Lang združi kriminalko in psihološki triler z distopičnim političnim podtonom v tesnobnem filmskem svetu. Zgodba je sledeča: v kaotičnem urbanem okolju se vrstijo na videz nesmiselna kazniva dejanja brez očitnega motiva. Policija je brez prave usmeritve, saj tudi sami storilci ne razumejo svojih dejanj. Zatrjujejo, da zgolj izpolnjujejo navodila, ki jih prejemajo od skrivnostne avtoritete. Preiskavo vodi inšpektor Lohmann, ki ga sledi pripeljejo v psihiatrično bolnišnico, kjer naleti na profesorja Bauma – uglednega psihiatra, ki je zavzet s proučevanjem enega svojih pokojnih pacientov, zloglasnega hipnotizerja dr. Mabuseja. Ta je bil dolga leta zaprt v ustanovi in povsem onemel, a v stanju blaznosti nenehno pisal strani načrtov, vizij, pravil, manifestov. Sprva se je zdelo, da gre le za blodnje, a ko so kriminalci v zunanjem svetu začeli izvajati zločine, ki natančno sledijo tem zapisom, je postalo jasno, da Mabuse kljub molku in fizični izolaciji – in kasneje celo po smrti – usmerja dogajanje. Njegovi zapiski namreč zaživijo lastno življenje prek profesorja Bauma, in postanejo operativni načrti zločinske organizacije.

Tako se Mabusejeva ideja nadaljuje tudi brez njega – kot duh, ki brez telesa kroži po svetu in zastruplja družbo. Ko profesor Baum začne uresničevati Mabusejeve zapiske, film zasuka perspektivo: zlo ne izhaja več iz enega norega uma, temveč iz ideje, ki jo lahko prevzame kdorkoli. Lang tako premesti fokus z osebne odgovornosti na breztelesno, a vseprisotno nevarnost, ki jo predstavlja ideologija sama. Ta je zmožna preživeti svojega stvarnika in živeti naprej v dejanjih drugih. Zlo v filmu ni več le pošasten posameznik, temveč organiziran sistem. Mabusejeva vizija ni bila motivirana z dobičkom ali čem podobnim, temveč s slepo željo po uničenju reda in vzpostavitvi totalnega nadzora. Film, v katerem so mnogi prepoznali alegorijo vzpona nacionalsocializma, je bil v nacistični Nemčiji prepovedan. Še danes služi kot srhljivo aktualna študija o tem, kako se ideje – tudi tiste, ki se zdijo sprva le kot miselni eksperimenti – spremenijo v orožje. Lang dokaže kako se v najtemnejših časih človeštva duh preteklega nasilja nikoli zares ne umakne. Le preoblikuje se in znova vznikne v novi podobi. To se, kot nekakšna prerokba, z vsakim zgodovinskim obratom potrjuje znova in znova.

Zvočna podoba filma je osupljiva, saj z izjemno preciznostjo vzpostavlja psihološko napetost in gledalčevo nelagodje. Zvok ni le spremljava dogajanju, temveč nosilec atmosfere: mehanični šumi, zamolkli udarci, šepeti in dolgi molki ustvarjajo občutek vsesplošne nevarnosti – tako za like v filmu, ki so ujeti v mrežo nevidne sile, kot za gledalca, ki doživlja paranojo skupaj z njimi. Tudi vizualno je film izjemno izrazit. Je temačen in gosto atmosferičen, z mojstrsko uporabo svetlobnih kontrastov, geometričnih kompozicij in senčnih silhuet, ki se kot prividi premikajo po platnu.

Maldoror (Maldoror, rež. Fabrice du Welz; Belgija, Francija, 2024)
Piše: Lina Horvat
Ocena: –

Maldoror je film, ki si drzne raziskati enega najbolj travmatičnih zločinov v sodobni belgijski zgodovini – ugrabitve in umore deklic, ki jih je zagrešil serijski morilec Marc Dutroux, v filmu preimenovan v Marcel Dedieu. Glavni protagonist zgodbe je mlad policist Paul Chartier, ki se po neuspešni policijski akciji, imenovani “Operacija Maldoror” – poskusu aretacije in zaustavitve Dedieuja – samostojno poda na obsesivni lov za pedofilskim morilcem. Zgodba, ki bi sicer mogoče lahko delovala kot mračna kritika sistema, se hitro zaplete v lastno samovšečnost. Film, ki se rad postavlja ob bok Fincherjevemu Zodiacu, saj prav tako tematizira lov na serijskega morilca in psihološko intenzivnost preiskave, hitro pokaže, da ne premore njegove formalne discipline in psihološke poglobljenosti.

Vrnimo se k sami zgodbi. Paul Chartier je novopečeni nadobuden policist, ki preiskuje serijo nedavnih izginotij deklic v okolici. Kljub kritičnosti primera ga nihče od sodelavcev ne jemlje resno, kar še dodatno poglobi njegovo frustracijo. Obupan in prezrt se Chartier na lastno pest odpravi na lov za morilcem. Ko Chartierjeva obsedenost s primerom raste, film ne zna efektivno opisati niti njegovega notranjega razkroja niti učinkov zločina na družbo. Otroci – resnična središčna točka takšnih grozot – so skoraj v celoti odsotni. Tako ne čutimo niti stiske žrtev niti bremena neuspešnega sistema, temveč le frustracije enega samega moža. Namesto sistemske analize se film izgublja v teorijah zarote in klišejih.

Primer tega je celotna linija s policajevo izbranko, ki služi le in zgolj kot opozorilo, da je Chartier preveč v službi. Njena prisotnost tekom filma je omejena na zgolj nekaj prizorov, v katerih skrbi za Chartierja, mu reče, da je “spet preveč v službi”, ali razočarano pogleda, ko pride pozno domov. Ne izvemo, kaj si zares misli o njegovem delu, kaj doživlja ob brutalnih zločinih, ali kakšna je dinamika njunega odnosa. Nima lastne motivacije ali značaja. Njena edina funkcija je, da potrjuje policistovo obsedenost z delom. Ta linija ni le klišejska, temveč tudi dramatično prazna. Namesto da bi se Chartierjev osebni razkroj pokazal skozi kompleksnejši odnos z bližnjimi, ga film ilustrira z že dodobra prežvečenim motivom: ženska doma, moški v službi.

Vrhunec filma – usodno srečanje med policistom in zločincem – se konča v cenenem vigilantizmu, ki morebitni poskus kompleksne kritike sistema konča s preprostim strelom na kriminalca. Film s tem ne podre iluzije o državni neučinkovitosti, temveč jo nehote potrdi. Čeprav film zaupanje v institucije postavlja pod vprašaj, hkrati ne ponudi nobene alternative, razen mitologiziranega junaka, ki (do)konča, kar država ne zna. S tem ponavlja idejo, da sistem sam po sebi ni napačen, temveč da mu škodujejo le posamezni skorumpirani ali nekompetentni členi. Policistov strel ni dejanje obupa v svetu brez pravice, temveč simbolično samozadovoljstvo, ki raje zgradi mit junaka kot pa dvomi vanj. Takšen pristop gledalcem mogoče ponudi kak katarzičen občutek pravičnosti, a hkrati odvrača pozornost od nujnosti globljih strukturnih sprememb.

V končni fazi tako Maldoror ni toliko družbenokritični triler kot predolg spektakel nemoči, ki reproducira stare in poenostavljene vzorce mišljenja. Žalostno je, da se leta 2025 še vedno ukvarjamo s pripovedmi, ki spolno nasilje reducirajo na pogonsko gorivo za moško maščevanje in osebno stisko. Namesto da bi iskali nove načine, kako film lahko premišlja travmo, odgovornost in sistemske napake, se zatekamo k preverjenim žanrskim obrazcem, ki gledalcu mogoče ponujajo katarzo, ne pa uvida.

Ti si vesolje (Ти – Космос, rež. Pavlo Ostrikov; Ukrajina, Belgija 2024)
Piše: Lina Horvat
Ocena: +

V času, ko se znanstvena fantastika pogosto utaplja v spektaklu, je ukrajinski režiser Pavlo Ostrikov v svojem dolgometražnem prvencu izkoristil žanr za nekaj bolj osebnega, krhkega in presenetljivo človeškega. Po večini gre za t. i. one-man show, saj Volodymyr Kravchuk v glavni vlogi z izjemno karizmo in občutljivostjo skoraj cel film nosi na svojih ramenih. Zgodba je sledeča: v bližnji prihodnosti ukrajinski vesoljski tovornjakar Andriy svoje dneve preživlja sam na krovu vesoljske ladje, s katero prevaža jedrske odpadke na zapuščeno Jupitrovo luno. Njegova rutina se nenadoma prekine, ko prejme srhljivo novico: Zemlja je eksplodirala in Andriy je zadnji preživeli človek. Nekega dne pa v praznini vesolja zasliši glas. V stik z njim stopi Catherine, francoska meteorologinja, ki je sama obtičala na postaji v Saturnovi orbiti. Andriy se odloči, da bo za vsako ceno skušal priti do nje.

V tej skoraj povsem enosebni pripovedi posebno dinamiko vzpostavi Andriyev spremljevalec, robot Maksim, ki s serijo (slabih) šal dodaja komični kontrapunkt turobni tematiki in preprečuje, da bi film zdrsnil v popolno depresijo. To ustvarja subtilno, a učinkovito dinamiko med melanholijo in komedijo. Film tako prepriča ravno s svojo toplino, humorjem in humanostjo. Za znanstveno fantastiko izstopa predvsem zaradi svoje preprostosti. Vizualna estetika, z retro-futurističnimi elementi in melanholično barvno paleto vesoljskega plovila, vključno s prikazi samega vesolja, poudarja občutek odmaknjenosti. Glasba se nikoli ne vsiljuje, temveč čutno podpira čustveni ton filma, hkrati pa nas nostalgično spominja na klasike znanstvene fantastike iz 70-ih in 80-ih let.

Izjemno je, da je bil film deloma posnet med rusko invazijo na Ukrajino – kot tiha, pogumna gesta ustvarjalnosti in človečnosti. V tem smislu Ti si vesolje presega znanstvenofantastični okvir in postane refleksija o osamljenosti, vztrajnosti in ljubezni – tudi taki, ki ni nikoli fizično izpolnjena. Vizualno referencira Kubricka, Ridleyja Scotta, pa tudi na Nolanovo Medzvezdje – vendar z manj pompoznosti in več občutka. Čeprav je premisa sama po sebi postapokaliptična, film ni temačen. Namesto, da bi tonil v brezupje, izžareva tiho vero v človeka. V sposobnost povezovanja in domišljijo ter ljubezen, ki se poraja celo v najhladnejših, najbolj oddaljenih kotičkih vesolja.

Ti si vesolje je tiha mojstrovinica. Čeprav združuje romantično komedijo in znanstveno fantastiko v enem – dve zvrsti, ki ju pogosto spremlja slab sloves trivialnosti – film resnično preseneti. Ne z grandioznim zapletom ali vizualnim spektaklom, temveč predvsem s svojo intimno pripovedjo, toplino in tenkočutnim ravnotežjem med humorjem ter melanholijo.