20. FDF: sklop kratkic

Druga stran vsega (Druga strana svega, rež. Mila Turaljić; Srbija, Francija, 2017)

Ocena: +

Beograjčanka Mila Turajlić je navdušila že leta 2010 s svojim prvencem Cinema Komunisto. Ideja za drugi film se je rodila že pred prvim, a je potrebovala čas, da je dozorela. Snemanje je potekalo dolgih 5 let, nabralo se je ogromno ur materiala, a s pomočjo producentke Hanke Kastelicove, izvršne urednice dokumentarne produkcije HBO Europe, je nastal vrhunski izdelek. Druga stran vsega je navdušila tako mlade doma kot na drugi strani oceana, predvsem pa žirijo najpomembnejšega Mednarodnega festivala dokumentarnega filma v Amsterdamu (IDFA), kjer je Mila prejela nagrado za najboljši dokumentarec leta. Zato ne preseneča, da je prav ta film otvoril letošnji Festival dokumentarnega filma v Ljubljani.

Druga stran vsega pripoveduje zgodbo o Srbijanki Turajlić, profesorici elektrotehnike; o njeni bogati družinski zgodovini, o njenem osebnem političnem aktivizmu ter o Srbiji na prelomu tisočletja. Film je zastavljen kot dialog med zunanjim in notranjim svetom. A ne le v prostorskem smislu – notranjost stanovanja in zunanjost Beograda – ampak tudi notranjim in zunanjim svetom režiserke in njene mame. Z metaforo razdeljenega stanovanja z zaprtimi vrati, Mila popelje skozi svojo intimno videnje današnje Srbije ter njeno resnico političnega dogajanja zadnjih 20 let. Kamera se celoten film nahaja v stanovanju in iz pozicije tega mikrokozmosa opazuje dogajanje na ulicah srbske prestolnice. Milin glas izza kamere poskuša z intervjuji mame osmisliti tako njena dejanja kot dogajanje okoli sebe. Vsaka materina izjava je podkrepljena s premišljeno izbranimi arhivskimi posnetki, tako da se ves čas prepletata intima in zgodovina.

Film Druga stran vsega ni le film o razdeljenem Beogradu in zaprtem stanovanju, je tudi film o dveh generacijah: generaciji mlade režiserke, ki je odraščala v nemirnih devetdesetih, ko je na Balkanu divjala vojna, ter generaciji njene mame, ki je pripadala t.i. generaciji študentskih protestnikov ’68 – generaciji, ki je zaupala v prihodnost in verjela, da lahko spremeni svet. Mlada generacije te vere nima več, ne ve čemu in zakaj bi se borila, ostala je brez velikih idealov, v katere starejša generacija, kljub svojim neuspehom, še naprej verjame.

Družba zastonj kosil (Free Lunch Society: Komm Komm Grundeinkommen, rež. Christian Tod; Avstrija, Nemčija, 2017)

Ocena: o

Dokumentarni film Družba zastonj kosil se prične s prizorom iz serije Zvezdne steze – Naslednja generacija (Star Trek: The Next Generation, 1987–1994), ki sprva deluje kot naključna referenca, a po branju intervjujev z režiserjem dobi svoj smisel. Ideja o univerzalnem temeljnem dohodku se je ustvarjalca filma na zelo abstrakten način namreč dotaknila že v mladosti ob gledanju najrazličnejših znanstvenofantastičnih serij o utopičnih družbah, kjer denar ne obstaja in vsi delajo tisto, kar imajo najraje. Ta ideja se je materializirala ob zaključku Todovega študija ekonomije in deset let kasneje je dobila svoje mesto tudi na filmskem platnu.

Družba zastonj kosil je pravzaprav filmski esej o univerzalnem temeljnem dohodku, ki je podkrepljen z arhivskimi posnetki in intervjuji. V njem svoje misli argumentirajo raziskovalci, podjetniki, politiki ter prejemniki plačil iz nekaterih pionirskih programov, ki so blizu ideji UTD-ja, kot na primer na Aljaski in v Namibiji. Fragmente v kolažno celoto povezujejo naključni posnetki, ki nimajo veliko skupnega s temo filma, a uspešno zapolnjujejo praznino platna. Ideja o univerzalnem temeljnem dohodku kot enem bistvenih mehanizmov, ki bi pripomogel k enakomernejši prerazporeditvi moči, je korektno predstavljena, četudi je film zelo vezan na ameriški pogled, saj večina intervjuvanih entuziastov prihaja od tam. Za evropski okus v filmu manjka nekoliko več znanstvenega diskurza. Predvsem pa nas film razočara na ravni izraznosti, saj gre za neizvirno in pusto montažo kopice intervjujev in arhivskih zgodb.

Najbolj oddaljen (The Farthest, rež. Emer Reynolds; Irska, 2017)

Ocena: o

Uvodni in zaključni prizori so uperjeni v nebo, tja kamor si želi človeška duša. Dokumentarni film Najbolj oddaljen, irske dokumentaristke Emer Reynolds, pripoveduje o neverjetni veri človeka vase in svoje dosežke ter v svet milijarde kilometrov stran od nas. Velika misija dvajsetega stoletja, medplanetarno popotovanje sond Voyager 1 in 2, ki sta leta 1977 z nekaj mesecev razlike zapustili obličje Zemlje, je predstavljena v intervjujih z mnogimi sodelujočimi znanstveniki. Ti z velikim zanosom polni emocij pripovedujejo o sondah kot o svojih otročičih, ki so ju skozi leta spremljali odraščati. Film prikaže njihovo podoživljanje evforije, ki so jo doživeli, ko so prispeli prvi posnetki Jupitra in Saturna, razočaranja nad enoličnostjo Urana in presenečenja nad lepoto modrega Neptuna. Njihovo otroško iskrivo navdušenje, zloščeni CGI posnetki vesolja in sond ter popularna glasba ustvarjajo poetično vizualno epopejo. Leta 2012 je Voyager 1 zapustil naše osončje in z zlato kovinsko gramofonsko ploščo, na kateri so shranjene slike, pozdravi in skladbe, v medzvezdje ponesel tudi človeško civilizacijo. Dosežek, ki si vsekakor zasluži svoje obeležje, a čeprav gre za resnično dolgo homersko popotovanje, bi si film lahko vzel kakšnih 30 minut manj.