20. Animateka: Hobotnica banana mišmaš, Neporavnani

Črtomir
Kovač

Hobotnica banana mišmaš (rež. Milanka Fabjančič; Slovenija, 2023)
Piše: Črtomir Kovač
Ocena: +

Hobotnica banana mišmaš je ljubek portret odnosa med dvojčicama in njunih ločenih, pa vendar povezanih življenj. Milanka Fabjančič film začne na koncu, z ostarelima sestrama, ki igrata družabne igre. Film se od tu odvija v času nazaj in nam približa življenji obeh protagonistk.

Svetle pastelne barve in nasmejani obrazi skozi prelivajočo se 2D animacijo ustvarijo pocukran prikaz življenja Mile in Mare. Film je neomajno pozitiven, čeprav se ukvarja z različnimi precej težkimi tematikami, kot so odtujenost in neizpolnjene sanje. Režiserka in animatorka razreši vsako težavo in vedno prikaže svetlo plat zgodbe. Ne ustavlja se na posameznih težavah in tegobah svojih likov; namesto tega pozornost posveti lepim trenutkom, ponovnim snidenjem, rojstvom, zabavam, dosežkom, potovanjem … Poskuša vzbuditi srečo in ljubezen do življenja, kar ji s pomočjo čudovito pretiranega optimizma tudi uspe. Hobotnica banana mišmaš na trenutke spominja na istoimensko pijačo (mišmaš), v kateri pretirano sladko Fanto omili kislost rdečega vina, saj film grenko-kisle trenutke neprestano sladka. S tem morda izgubi učinek, ki ga premorejo bolj negativna čustva, vendar prav zaradi tega deluje kot osvežujoč odmor od le-teh. Tudi vizualno je film svetel. Dvojčici, ki sta večino filma na različnih koncih sveta, animatorka pogosto prikaže drugo ob drugi in tako predstavi njuno čustveno bližino, ki kljubuje fizični oddaljenosti. Animacija je sončna in živahna, prizori se gladko prelivajo iz enega v drugega in hkrati stilizirano prikazujejo tako dogajanje kot tudi misli, čustva in želje obeh sester.

Animacija izstopa kot najboljša kvaliteta Hobotnice banane mišmaš, pogosto se namreč zdi, da je zgodba tu, da omogoča animacijo in ne obratno. Stilsko se popolnoma ujemata in izpopolnjujeta, preprostost zgodbe ne odvzema pozornosti od kompleksnosti animacije, bujnost slednje pa lepo poudarja ljubkost dogajanja na platnu.

Neporavnani (Koniunkcja, rež. Marta Magnuska; Poljska, Latvija, 2022)
Piše: Črtomir Kovač
Ocena: +

Skoraj prazna soba, moški sedi na kavču in tapka po telefonu, ženska se v ozadju razteguje. Na stropu je luč, okoli nje letajo muhe, v terariju na robu sobe je gekon. Neporavnani uporabi minimalno število likov, predmetov in dogodkov, da nam naslika razpadajoče razmerje.

Na prvi pogled preprosta risana animacija, ki deluje kot risba z ogljem na belem papirju, hitro postane izredno živahna. Pretiravani gibi narisanih figur in komični zvočni efekti gledalce spravljajo v smeh, hkrati pa film s kombinacijo teh dveh elementov gradi nekakšen avdio-vizualni ritem, ki spominja na videospot brez glasbe. Ta se vedno bolj stopnjuje, medtem ko se poprej smešna neodzivnost moškega na poskuse ženske, da pridobi njegovo pozornost, pred našimi očmi prelevi v žalosten odnos, ki bo kmalu razpadel. Film ne potrebuje čustvenih dialogov ali prikazov nasilja, saj skozi apatičnost animacije in stopnjevanje nadležnosti muh, ki letajo okoli svetilke, izredno učinkovito nakaže, da je med glavnima likoma nekaj narobe. Gekon je na neki točki izpuščen iz kletke, ženska pa se prelevi v muho in nato nazaj vase. Film je vedno manj realističen, kar nas povleče še globje v dogajanje. Z brisanjem meje med realnostjo in podobami iz domišljije likov se z njima lažje poistovetimo, hkrati pa se dinamika animacije spremeni, kar še naprej stopnjuje ritem, dokler se film nenadoma ne konča in nas pusti v tišini.

Sedem minut, kot je dolg film Neporavnani, mine v trenutku. Film nas skozi humor in estetsko prijetno animacijo zagrabi in ne izpusti tudi po tem, ko se ne moremo ničemur več smejati. Marta Magnuska je ustvarila enega najboljših filmov na letošnjem tekmovalnem programu Animateke.