1917
Režija: Sam Mendes
Igralska zasedba: George MacKay, Dean-Charles Chapman, Colin Firth, Benedict Cumberbatch
Datum izida: 4. december 2019 (Združeno kraljestvo), 9. januar 2020 (Slovenija) Ocena: 7/10
Sam Mendes je uveljavljen angleški režiser, ki se je v preteklosti izkazal s filmi, kot so Lepota po ameriško (American Beauty, 1999), Marinec (Jarhead, 2005) in Skyfall (2012). Tokrat se je znova preizkusil v vojnem filmu, kar se je po mnenju občinstva in kritikov vsekakor izplačalo. Vojni spektakel si je namreč prislužil 2 zlata globusa, 7 baft in 3 oskarje.
Dogajanje je postavljeno na francoska tla med prvo svetovno vojno. Fiktivna zgodba, ki so jo navdihnila pričevanja režiserjevega dedka Alfreda Mendesa, je precej preprosta: vojaka morata prečkati nikogaršnjo zemljo s sporočilom, da je napad na sovražnika preklican. Natančneje: nadobudnemu angleškemu vojaku Blaku (Dean-Charles Chapman) je naročeno, naj si izbere pajdaša za neznano nalogo. Misleč, da gre za preprosto opravilo, se Blake odloči za svojega molčečnega prijatelja Scofielda (George MacKay), a naloga se kmalu izkaže za zahtevno – zaradi preprečene komunikacije je edini način, da rešijo življenja več tisoč vojakov, med katerimi je tudi Blakov brat, ta, da sporočilo predajo osebno. Blake in Scofield se tako podata na z vojnimi grozotami prepredeno pot, ki jima nudi le malo zavetja.
Zgodba služi kot okvir za tisto, kar si resnično zasluži nagrado (ali več teh) – to sta izjemna režija in dih jemajoča fotografija. Film je v celoti (navidezno) posnet v enem samem kadru – pripoved teče tako gladko in nemoteno, da je gledalcu vsekakor v precejšen užitek. V velik estetski užitek je tudi že omenjena fotografija, pa naj gre za estetiko grdega, ko se vojaka prebijata čez na videz neskončna prizorišča smrti, ali skoraj psihedelične nočne prizore, ko se za trenutek vprašamo, ali smo se znašli v peklu ali nebesih. Vse našteto gledalca posrka vase in ga ne izpusti do zadnjega prizora, ki je simbolično krožen.
Rdeča nit filma bi lahko bila gonilna sila osrednjega lika, Scofielda. Ne zanimajo ga odlikovanja, za katera je že pred časom ugotovil, da nimajo nobene prave vrednosti; izmučenega, krvavega in do skrajnosti pripeljanega vojaka pokonci drži samo še občutek dolžnosti. To je edino, kar mu preprečuje, da se ne zgrudi med hojo skozi pekel in tisto, kar naredi film še posebej pretresljiv.
Z vsebinskega vidika pa je 1917 nekoliko manj prepričljiv. V njem se namreč znajde odlomek, ki je v nasprotju s precej jasno izraženo osrednjo idejo – da je vojna grozovito nesmiselna. Slednje je odlično tematizirano z jarki, polnimi človeških in živalskih trupel, komandirji, ki se zaradi visoke smrtnosti menjujejo iz dneva v dan in še najbolj z izjavo, ki (skoraj) odvzame vso težo požrtvovalnosti obeh protagonistov. Vsemu temu stoji nasproti prizor, v katerem Scofield sreča žensko z otrokom; zaradi prisiljenega poskusa vlivanja upanja srečanje izpade ceneno in neumestno. Podobni žarki upanja se nato pojavijo še v posameznih izjavah, kakršna je Blakova opazka o novi rasti posekanih dreves, ki prav tako kličejo po zavijanju z očmi.
Na trenutke neprepričljivi zgodbi navkljub pa je film zaradi svoje visoke estetskosti vsekakor vreden ogleda.
