3. 12. 2020 / Film/TV / Recenzija

17. Animateka: Še en dan življenja (Jeszcze dzień życia)

Režija: Raùl De La Fuente in Damian Nenow
Glasovi: Kerry Shale, Lillie Flynn, Youssef Kerkour
Datum izida: 11. maj 2018 (Filmski festival v Cannesu), 30. november 2020 (Animateka)
Ocena: 6/10

Angola, nekdanja portugalska kolonija, bogata z nafto in diamanti, je bila eno od številnih prizorišč oboroženih spopadov med hladno vojno. V procesu dekolonizacije so državo na zahodni obali afriškega kontinenta množično zapuščali portugalski državljani, razglasitev neodvisnosti leta 1975 pa je sprožila tamkajšnjo državljansko vojno, v kateri sta se za oblast borili dve nekdanji antikolonialistični gverilski skupini – MPLA, ki jo je podpiral takratni vzhodni blok na čelu z nekdanjo Sovjetsko zvezo in Kubo, ter UNITA in FNLA, ki sta bili podprti s strani ZDA. Vojna v Angoli se je vlekla vse do leta 2002 in terjala okrog 800.000 življenj ter več kot štiri milijone ljudi prisilila v beg.

V času nemirov, ko je bil za življenje lahko usoden že napačen pozdrav, se je na območju danes 30-milijonske države znašel poljski vojni dopisnik Ryszard Kapuściński, ki je tam preživel tri mesece. Na podlagi svojih prigod je leto kasneje izdal knjigo z naslovom Še en dan življenja (Jeszcze dzień życia, 1976). Režiserja Raùla De La Fuenteja in Damiana Nenowa je prepričal njegov prepoznaven slog – Kapuściński je svoje knjige opisal kot alegorične in se je raje izogibal konkretnim datumom, imenom ter zaporedju dogodkov, njegova dela pa so se zaradi tega pogosto približala magičnemu realizmu. Fantastična animacija, ustvarjena predvsem s tehnologijo motion capture (oz. sledenje gibanja), še posebej pride do izraza v halucinatornih podobah, ki Ryszarda preganjajo v njegovih nočnih morah.

“Fantastična animacija /…/ še posebej pride do izraza v halucinatornih podobah, ki Ryszarda preganjajo v njegovih nočnih morah.”

Ryszard (Kerry Shale), za svoje kolege in prijatelje Ricardo, se namerava iz Luande odpraviti na južno fronto, kjer eno od utrdb MPLA varuje poveljnik Farrusco (Youssef Kerkour), ki je od elitnih portugalskih vojaških enot prestopil k MPLA in je nekakšen hibrid med Chejem Guevaro in polkovnikom Kurzem iz filma Apokalipsa danes (Apocalypse Now, rež. Francis Ford Coppola, 1979). A bolj kot Farrusco, ki mu film daje skoraj mitske razsežnosti, je zanimiva Carlotta (Lillie Flynn); še ne dvajsetletna borka, ki si želi, da bi lahko otroci hodili v šole, namesto da bi umirali na bojiščih med odraslimi ljudmi. Pomanjkanje fokusa na Carlotti in zelo antiklimatičen razplet njene usode nista edini pomanjkljivosti tega filma. Sinhronizacija je ena od njegovih šibkejših točk, saj so dialogi izrečeni zelo togo in preglasno, zaradi česar trpi karakterizacija že tako ne preveč kompleksnih likov.

Dokumentarni izseki, ki vključujejo tako prizore življenja z mestnih ulic in podeželskih cest kot tudi intervjuje z nekaterimi resničnimi liki iz filma, se sicer tekoče prelivajo iz animiranih sekvenc, a se zdijo sami sebi namen, sploh proti zaključku filma. Stilizirana animacija in protivojna tematika močno spominjata na izjemni Valček z Baširjem (Waltz with Bashir, rež. Ari Folman, 2008), ki pa je s svojim epilogom pustil precej trajnejši vtis. Tematski preplet Ryszardovega notranjega boja – na kateri točki je upravičen prehod od vloge objektivnega poročevalca do udeleženca v vojni, ki lahko ima na njen potek celo odločilen vpliv? – in kritike vojaškega intervencionizma je prav tako premalo izkoriščen.

“Film je bil v nastajanju kar deset let, zaradi česar bi bilo upravičeno pričakovati bolj poglobljeno obravnavo vojne in vojnega novinarstva /…/”

Confusão je pojem, s katerim Ryszard in ostali liki v filmu najpogosteje opisujejo kaos in anarhijo, ki jih obdajata. Čeprav je daleč od tega, da bi v Še en dan življenja vladal confusão, film ne doseže vseh svojih ambicij. Koprodukcija Poljske, Španije, Belgije, Nemčije in Madžarske je podobno kot Valček z Baširjem doživela premiero v Cannesu, in sicer točno desetletje kasneje. Film je bil v nastajanju kar deset let, zaradi česar bi bilo upravičeno pričakovati bolj poglobljeno obravnavo vojne in vojnega novinarstva, po drugi strani pa v dobrih 80 minutah vseeno na dovolj inovativen način predstavi eno od vojn, ki je večini svetovnega prebivalstva bržkone popolnoma neznana.

Še en dan življenja, naslovna fotografija