17. Animateka: Naključno razkošje prosojnega vodnega rebusa (Slučajna raskoš prozirnog vodenog rebusa)
Režija: Dalibor Barić Glasovi: Rakan Rushaidat, Ana Vilenica, Frano Mašković, Nikša Marinović Datum izida: 15. junij 2020 (Mednarodni festival animiranega filma v Annecyju), 30. november 2020 (Animateka) Ocena: 8/10
V domiselno naslovljenem eksperimentalnem celovečercu hrvaškega multimedijskega umetnika Daliborja Barića Naključno razkošje prosojnega vodnega rebusa (Slučajna raskoš prozirnog vodenog rebusa) trčijo svetovi francoskega novovalovca Jeana-Luca Godarda, ameriških pisateljev Philipa K. Dicka, Raya Bradburyja in Ursule K. Le Guin ter številnih drugih ustvarjalcev, ki so zaznamovali film in literaturo dvajsetega stoletja, predvsem v tistem najbolj paranoičnem obdobju hladne vojne. Rezultat kalejdoskopskega mešanja različnih animacijskih tehnik, med katerimi najbolj izstopata kolaž in rotoskopija, je vizualno inventiven hibrid filma noir in metareferenčne znanstvene fantastike.
V filmu sta v ospredju dva lika – Martin, upornik proti sistemu, ter Sara, konceptualna umetnica. Na neki točki se pridružita utopični komuni na podeželju, a jima je za petami policija, ki jo je za njima poslala skrivnostna organizacija. Igralec, ki je glas posodil Martinu, je obenem glas drugega lika, ki je poskusni zajček pri eksperimentih s potovanjem v času. Ta zgodba poteka vzporedno z že tako precej zagonetno pripovedjo o paru na begu, ali pa se morda odvija znotraj te zgodbe; menjava pripovedovalca oziroma animacijskega sloga sicer vedno nakaže na preskoke v pripovedi, a je ta kljub temu zelo izmuzljiva, kar pa je bil verjetno režiserjev namen. Gledalec posledično skupaj z Martinom postane del vladnih eksperimentov in se počasi potopi in razkroji v globoko nasičenih barvah in prelivajočih se psihedeličnih posnetkih mest, postapokaliptične krajine in različnih diagramov, vse ob spremljavi nežnega prasketanja filmskega traku ter poetičnih, a enigmatičnih monologov, ki izvrstno dopolnjujejo hipnotično retrofuturistično vizualno podobo filma.

Barić, ki je za film napisal scenarij, ga animiral, zmontiral in zanj posnel glasbo, se svojim filmskim vzornikom včasih pokloni kar neposredno: tako pride do omembe Zrcala (Zerkalo, Andrej Tarkovski, 1975) in Davida Cronenberga, očitne pa so tudi vzporednice s filmi, kot so Alphaville (Jean-Luc Godard, 1965), Mesto slovesa (La jetée, Chris Marker, 1962) in Wellesova adaptacija Kafkovega romana Proces (The Trial, 1962), tako v tematskem kot vizualnem smislu. Motive paranoje in totalitarizma, vladnega nadzora in utopične (oziroma distopične) družbe režiser poveže v razpravo o eksistencialnih tematikah od razpada sveta do razkroja spomina in same identitete posameznika. Slednje najbolje poustvarja prej omenjena tehnika rotoskopiranja (filmoljubom morda najbolj poznana iz filmov Waking Life [2001] in A Scanner Darkly [2006] Richarda Linklaterja), medtem ko tehnika kolaža, ki močno spominja na underground fanzine, služi kot orodje za ponovno konstrukcijo osebnosti. Prisotna je tudi družbena kritika, najpogosteje z duhovitimi enovrstičnicami: »Prihodnost je nekdanje gradbišče, zapuščeno zaradi pomanjkanja sredstev«.
Filmu je pogosto težko slediti in sproti razvozlavati pomen vseh obravnavanih konceptov, a že samo zaradi igrivih in hipnotičnih pop art abstrakcij ponuja edinstveno izkušnjo, ki bi gotovo še toliko bolj prišla do izraza na velikem platnu in kakršnim smo sicer priča zgolj v eksperimentalnih kratkih filmih.