16. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina
Zaključil se je že 16. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina in čeprav se je slavni spremljevalni program zaradi okoliščin izvajal v nekoliko okrnjeni obliki, so skrbno izbrane filmske poslastice skupaj z neverjetno gonilno silo organizatorjev in prostovoljcev poskrbele za pristno fantastično izkušnjo v prav tako pravljični Prlekiji. Že lani je festivalsko dogajanje seglo tudi v bližnji Ormož, kamor je bil letos postavljen prvi del festivala; program se je nato nadaljeval in zaključil v Ljutomeru, domu dr. Karola Grossmanna, pionirja slovenskega filma. Obisk je bil takšen, kakršnega je v času drugega vala koronavirusa mogoče pričakovati, kar je vsekakor vplivalo na festivalsko vzdušje, a vsem preprekam navkljub se podvig smatra kot uspešen – nemara celo plemenit, kajti omogočila ga je že omenjena neverjetna energija organizatorjev-navdušencev in prostovoljcev-navdušencev, svoj sodček pa smo prispevali tudi obiskovalci-navdušenci. Slednji smo se zaradi družbenega distanciranja zbirali takole:

V kategoriji tekmovalnega programa za najboljši celovečerni film prejšnjega leta je nagrado hudi maček prejela Koča/The Lodge (Severin Fiala in Veronica Franz) (in kot zanimivost – žirija je ob razglasu konec filma označila za presenetljivega, medtem ko ga naša recenzija označi za nepresenetljivega). Proti zmagovalni grozljivki so častno izgubili madžarska komedija Tovariš Drakulič/Drakulics elvtárs (Márk Bodzsár), ameriški triler 1BR (David Marmor), Lovecraftova Barva iz vesolja/Color out of Space (Richard Stanley) in argentinska klasična zombi grozljivka Strupen sem/Soy toxico (Pablo Parés). Za najboljši kratki film je bil s Slakovim hudim mačkom kronan Začarani mečevalec/The Haunted Swordsman (Kevin McTurk), Méliès d’argent, nagrada Evropske federacije festivalov fantastičnega filma za najboljši evropski fantastični kratki film pa je pripadla delu Slice of life (Luka Hrgović in Dino Julius). Za najboljši glasbeni dokumentarec je žirija hrupnega mačka podelila kanadskemu Kje se konča telo?/Where Does a Body End? (Marco Porsia).

Omembo si vsekakor zasluži prostor, odmerjen slovenskemu žanrskemu filmu – ogledati si je bilo mogoče odlični kriminalki Korporacija (Matej Nahtigal) in Vsi proti vsem (Andrej Košak): na obeh projekcijah so bili prisotni tudi nekateri ustvarjalci. Ormoško projekcijo Korporacije je tako popestril pogovor s scenaristom Tomijem Matičem in igralcem Marinkom Prgo, Ljutomer pa so na dan otvoritve obiskali režiser Andrej Košak, kostumografinja Sanja Vatić, producent Zoran Dževerdanović in igralci Milan Gregorn, Jure Ivanušič, Valter Dragan ter Vlado Novak. Za slovensko kriminalko so to vsekakor zelo plodoviti časi, enakega pa ne moremo trditi za znanstveno fantastiko – v okviru retrospektive je bila predvajana ena redkih slovenskih predstavnic tega žanra, Ječarji Marjana Cigliča iz leta 1990. Kot je pred projekcijo nekoliko opravičujoče dejal igralec Ivo Ban – zaradi nizkega proračuna in one-take omejitve (kar pomeni, da ni bilo prostora za ponovitve) filmu pogosto umanjka kohezije, a to po večini uspešno nadoknadi z izjemno scenografijo. Ogledali smo si lahko tudi celovečerni prvenec Mirana Zupaniča iz leta 1991, Operacijo Cartier, posneto po romanu Drobtinice (1987) Mihe Mazzinija, prav tako častnega gosta ljutomerskega večera (kljub zaščitni oznaki »kulten« je film zanimiv bolj ali manj samo z zgodovinskega vidika, saj skozi današnje oči izpade precej seksistično, mačistično in skratka nekoliko plehko).

Poleg retrospektive, tekmovalnih kategorij in kategorije izven so »grossmannovci« poskrbeli tudi za dela, nekoliko primernejša za otroke (kategorija Začarani kino) in odskočno desko za balkanske neodvisne žanrske filme, kjer je treba omeniti slovenski fantastični Brez izhoda (2019). Tako kot na lanskem Liffu smo lahko uživali ob japonski akcijski komediji Prva ljubezen/First Love (recenzijo si lahko ponovno preberete na naši povezavi). Od spremljevalnega programa se je obdržala razstava stripa Ivana in Zorana Smiljanića Črni plamen ter razstava skulptur Semaforji strpnosti Roberta Juraka (ki ima, mimogrede, precej imenitno razstavo tudi na lendavskem gradu). Cineasti so svoje znanje lahko preizkusili na filmskem kvizu hudega mačka, svojo grozljivo masko je bilo mogoče izdelati na delavnici groze, pisateljske zmožnosti se je brusilo na delavnici pisanja scenarija in filmske kritike – če ne bi bilo koronavirusa, bi bil že tako dolg seznam vsekakor še veliko daljši. Kako bi torej na kratko povzeli bistvo festivala?

Srce prireditve je vsekakor še vedno žanrski film. Zakaj pa je prav žanrski film, po možnosti nizkoproračunski, tako pomemben za Grossmannov festival in širše – za družbo? Njegova absurdna, ekstremistična in eksploatacijska narava gledalca vrže z udobne postelje, posute s cvetjem hollywoodske filmske industrije naravnost na mučilno napravo. Je prijetno opazovati, kako dečka iz Obarvane ptice/The Painted Bird (2019) mučijo, posiljujejo, silijo v umor itn.? Nikakor ne! A prav fantastični, grozljivi in nasploh pretirani filmi so navadno do roba nabiti s filozofskimi vprašanji, moralnimi zagatami, razbitimi tabuji in razsutimi stereotipi. Med gledanjem filmov smo občutili gnus, grozo, odpor, pa tudi absurdni smeh in če že nismo razumeli, smo vsaj občutili, kaj pomeni prizadevati si biti človek. Kar je bolj ali manj vse, kar smo v življenju sposobni doseči – iskati odgovor na to, kaj smo in kaj bi želeli biti. Grossmannov festival pooseblja vse našteto in še več, zato z navdušenjem pričakujem naslednje leto, ko bo (držimo pesti) mogoče festival izkusiti v vseh njegovih razsežnostih.