14. Animateka @Kinodvor, Slovenska kinoteka in Stara mestna elektrarna, 4.–10. 12. 2017

Špela Elizabeta
Gala

Letošnja, 14. edicija festivala Animateka je s svojim bogatim in raznovrstnim programom popestrila vlažne decembrske dni.

V prvem tednu decembra, bolj mokrem kot belem, so nas greli sedeži dveh ljubljanskih kinodvoran, Kinodvora in Slovenske kinoteke, kjer je potekal 14. mednarodni festival animiranega filma – Animateka. Na ogled je bilo nešteto kratkometražnih in srednjemetražnih del mnogoterih zvrsti in kar 9 celovečercev. Ob tem pa še bogat spremljevalni program.

Glavni tekmovalni program

Festival je bil razdeljen na več sklopov; nekaj tekmovalnih, nekaj tematskih in nekaj zgodovinskih v obliki retrospektive. Tisti, ki naj bi Animateko ločeval od preostalih mednarodnih festivalov animiranega filma, je glavni tekmovalni program, osredotočen na Srednjo in Vzhodno Evropo, ki je vsak dan posebej pričaral prav posebno vzdušje. Število filmov je bilo ravno pravšnje, med obiskovalci je bilo vedno prisotnih nekaj avtorjev, žirija je pridno sproti zapisovala svoje ocene, ko pa so se po vsakem filmu prižgale luči, so vsi veselo ploskali. Vsak posamezen izdelek je v tej posrečeni kompilaciji domačnosti in profesionalnosti oživel in postal več kot le hitro premikajoče se slike na platnu.

Med 34 avtorskimi izdelki je petčlanska žirija kot najboljšega izbrala romunski film Blažena naključna smrt (Splendida Moarte Accident, 2016). Film, ki se odpre kot zanimiva kolaž animacija, hitro preide v nekakšno umetelno kolobocijo naključnih motivov iz življenja romunske slikarke in dadaistične poezije.

Vsak žirant je imel priložnost izpostaviti še en film, ki ga je navdušil, pri čemer je vredno izpostaviti izbor ukrajinskega filmskega ustvarjalca Igorja Kovalyova, poljski film Debi (Debiut, 2016) Katarzyne Kijek. Vizualno svež prikaz kreativnega procesa, v tem primeru pisanja scenarija, s katerim se najbrž lahko poistoveti prav vsak, ki se je kdaj poizkusil v pisanju.

Občinstvo je kot najboljši film izbralo delo Celica (2017) Dušana Kastelica, enega naših najbolj prepoznavnih animatorjev v računalniški 3D tehniki. To morda niti ni presenečenje, saj je premisa filma globoko vkoreninjena v našo narodno zavest in jo še danes lahko opišemo z besedami Ivana Cankarja: »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje!«.

Slonov tekmovalni program

Jutranji termini so bili rezervirani za Slonov tekmovalni program, kjer se je predstavilo 31 kratkih animiranih filmov, namenjenih najmlajši publiki od četrtega leta dalje. Tudi žirijo je v tem sklopu sestavljalo pet mladih nadebudnežev, starih od 9 do 13 let, ki so vsako dopoldne po ogledu projekcije v kavarni pokramljali o videnem in na koncu nagrado podelili filmu hrvaške ustvarjalke Eve Cvijanović, Ježeva hiša (Ježeva kuća, 2017). Gre za izredno prisrčno interpretacijo jugoslovanske basni izpod peresa Branka Ćopića v stop animaciji. Čudovite figure in scenografije, narejene iz barvnega filca, spremlja zabavna rimana pripoved Rade Šerbedžija, ki se v originalnem jeziku utrne v spomin še za več dni. Vse skupaj pa zaokroži izvrstna glasbena spremljava Darka Rundeka.

Študentski tekmovalni program

Med študentskimi tekmovalnimi filmi v sklopu Mladi talenti, ki smo ga lahko spremljali v Kinoteki, so nagrado Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici in Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani podelili švicarskemu filmu Ooze (2017) Kiliana Vilima. Monotonost vsakdana, osamljenost, neopaženost, tesnoba. Vsa čustva novodobnega človeka v simpatični črno-beli animaciji postreščka v dvigalu, ki si želi biti viden, a se hkrati ne zmore videti niti sam. Posebno omembo študentske žirije si je v tem sklopu prislužil nemški film Jonatana Schwenka, Sog (2017). V desetminutni animaciji, ki združuje različne tehnike, od stop animacije do 3D računalniške animacije, smo priča nestrpnosti prebivalcev jame, ki jih moti vrišč rib, nasedlih na bližnja drevesa po poplavi. Le eden od nenavadnih jamskih bitij poskuša ribam pomagati nazaj v vodo, medtem ko jih vsi ostali poskušajo uničiti. Problematičen je predvsem konec, katerega sporočilo se zlahka dojame politično nekorektno. Ribe se ob ponovni poplavi sicer rešijo, a razjarjeni jamarji v reko potisnejo tudi svojega predstavnika, le za to, ker je pomagal ribam. Kot da je pomoč drugačnim izdaja svoje vrste.

Ostali sklopi in spremljevalni program

Poleg omenjenih tekmovalnih programov smo lahko videli posamezne sklope filmov po izboru žirije, Svetovni jagodni izbor, dva sklopa dokumentarnih animiranih filmov, retrospektivo italijanskega animiranega filma, še več filmov iz Vzhodne in Srednje Evrope ter devet celovečernih animiranih filmov, od katerih je vreden ogleda prav vsak. Med njimi aktualen prikaz problema zavajanja javnosti v filmu Jajca! (Nuts!, 2016), intimna zgodba o spopadanju s staranjem v Louise pozimi (Louise by the Shore, 2016), Dekle brez rok (La Jeune fille sans mains, 2016) pa je prelepa reinterpretacija Grimmove pravljice, ki ji risana animacija vdahne popolnoma novo življenje.

Poleg filmov so vsako jutro v Stari mestni elektrarni potekali tudi pogovori s prisotnimi ustvarjalci, delavnice za mlade, družinski programi, predavanja ter večerna druženja.

Animateka je prav zares zelo obsežen festival; cele dneve čepiš v kinodvorani, a ko po koncu tedna preletiš uradno Facebook stran dogodka, ugotoviš, da si polovico festivala zamudil. Nemogoče je vse videti, a hkrati lahko prav zato vsakdo najde kaj zase. Od tistih najmlajših, ki so polnili dvorano Kinodvora na dopoldanskih šolskih projekcijah, do najstarejših, ki so se dobili v sredo na abonmajskem filmskem srečanju ob kavi. Festival Animateka je tako z izbranim filmskim in spremljevalnim programom spleten v neverjetno posrečeno simbiozo, ki je v užitek tako izbranim kot naključnim obiskovalcem.