Hiša je prostor dvojnega pomena; ujetosti, a istočasno tudi varnosti. Je prostor anonimnega srečevanja, kjer se osebe srečujejo, a se nikoli zares ne spoznajo.
Hiša ni samo zgodba o kreditu. Je tudi kritika potrošniške družbe, ki vse razen plačila želi takoj. Je zgodba o sanjah, na katere so nas »navlekli«, saj je pač treba imeti kariero, hišo, otroke, psa, kljub temu da si nič od tega ne moremo privoščiti.