Robert Hass: Privilegij bivanja
Marcin Świetlicki: Ljudje
Težko si je priznati, da si del sistema, ki tlači, čeprav se poskušaš temu na vse načine upreti. To zavedanje, da si nekje vmes, je gonilo celotne zbirke.
Pesnica skozi telesa vstopa v pozabljene, preklete, strašne, stare prostore in čase ter v njih išče zrnca današnjih dni. V dramaturškem vrhu nad njenimi podobami bdi duh materinstva, ki je v zbirki še najmočneje preizprašan motiv.
Telo, ki je upesnjeno – razširjeno fiktivno telo, pred nami – ali bolje z nami – pleše.
Če si subjekt v zbirki vseskozi prizadeva najti prostor zase, je to zbirki v pesniškem prostoru zagotovo uspelo.
Čeprav so morda protagonistova oblačila 'second hand', to za njegova čustva nikakor ne velja, saj nas že prvo poglavje vrže globoko v njegovo glavo; tako globoko, da se do konca romana ne moremo rešiti iz nje.
Zbirko Druga obala Petra Semoliča težko jemljemo kot lahkotno branje. Teme so težke in boleče, a predstavljene na način, ki je bralcu lahko izjemno blizu.
Gverilci, kmetje na razrvanih območjih, opustošeni in obubožani; idejni vodje palestinskega upora in veljaki, ki poganjajo mašinerijo konflikta, prek Geneta dobijo svoj glas in pozornost javnosti, ki si jo nedvomno zaslužijo.