Male družinske tragedije, medsebojni odnosi družinskih članov in posamezne skrbi, dileme in frustracije vsakega lika posebej ustvarijo celoto, ki je tako zelo naša, da se nas močno dotakne.
Kljub mestoma spodletelim poskusom modernizacije pa predstavi kljub vsemu uspe ustvariti nek koherenten svet, v katerem dogajanje teče gladko in organizirano ter popolnoma podvrženo Mercadetovim spletkarskim igricam, ki se jim podrejajo vsi.
Navkljub mnogim skorajda neverjetnim zasukom, ki jih vzpostavlja Cocteau, uprizoritev s svojo izčiščeno, a še vedno večbarvno govorico, gledalca jasno vodi skozi zgodbo.
Spektakel brez vsebine, ki je oglaševan kot gledališki dogodek leta, se naenkrat iz polja umetnosti prevesi v estradni dogodek.
Koceli in Mahkovic sta ponovno dokazala, da njuno sodelovanje in tendenca po posodabljanju “klasik” v stilu sestavljanja in razstavljanja vsekakor deluje, naslednjič se nadejamo le še nekoliko manj komike in malo več minimalizma.