Kljub mestoma spodletelim poskusom modernizacije pa predstavi kljub vsemu uspe ustvariti nek koherenten svet, v katerem dogajanje teče gladko in organizirano ter popolnoma podvrženo Mercadetovim spletkarskim igricam, ki se jim podrejajo vsi.
Navkljub mnogim skorajda neverjetnim zasukom, ki jih vzpostavlja Cocteau, uprizoritev s svojo izčiščeno, a še vedno večbarvno govorico, gledalca jasno vodi skozi zgodbo.
Spektakel brez vsebine, ki je oglaševan kot gledališki dogodek leta, se naenkrat iz polja umetnosti prevesi v estradni dogodek.
Koceli in Mahkovic sta ponovno dokazala, da njuno sodelovanje in tendenca po posodabljanju “klasik” v stilu sestavljanja in razstavljanja vsekakor deluje, naslednjič se nadejamo le še nekoliko manj komike in malo več minimalizma.