• Datum objave: sreda, 30. september 2015
  • Bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije v Mariboru (10. – 13. 9.)

    Med 10. in 13. septembrom je v Mariboru potekal 8. Bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. Poleg izbora najboljših predstav preteklih dveh sezon se je v štajerski prestolnici odvilo tudi veliko število spremljevalnih dogodkov. V sklopu štiridnevnega festivala smo si številni obiskovalci lahko ogledali devet predstav tekmovalnega in pet predstav spremljevalnega programa, si ogledali dve razstavi, se udeležili seminarja pod mentorstvom Zale Dobovšek, sodelovali na pogovorih o predstavah ter se družili z ustvarjalci ob večernih dogodkih.

     

    Prvi dan Bienala smo si tako ogledali dve dopoldanski predstavi, obe mednarodni koprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana. Turlututu v režiji Matije Solceta in izvedbi Maje Kunšič je predstava za otroke starejše od drugega leta, ki je nastala po predlogi neme slikanice. Navdušeno občinstvo je dvakrat napolnilo Malo dvorano, medtem ko smo si malo starejši »otroci« med obema predstavama v SNG Maribor ogledali še predstavo Krabat. Presenetljivo mirna in dosledna gimnazijska publika je skupaj z ostalimi gledalci spremljala to zanimivo in usklajeno predstavo, ki je pospremljena z zvočnimi efekti, denimo z likom gospodarja, ki sploh nima telesa, z video projekcijo in izredno precizno lutkovno animacijo. Dopoldansko lutkovno druženje smo zaključili s strokovnim pogovorom o izobraževalnih metodah lutkovnega gledališča. Do večerne uradne slovesne otvoritve nas je tako ločilo še nekaj ur za kosilo in otvoritev ter ogled dveh razstav, eno od njih je pospremil otvoritveni interaktivni performans z robotsko lutko prašiča. Malo pred sedmo zvečer smo se zbrali pred vhodom v Veliko dvorano Lutkovnega gledališča Maribor, da bi prisostvovali tudi uradni otvoritvi festivala. Predstava Spake je bila prva nekoprodukcijska predstava letošnjega Bienala. V režiji sicer filmskega režiserja Bojana Labovića so ustvarjalci po motivih filma Todda Browninga ustvarili groteskno in strašljivo predstavo, ki gledalcu postavlja vprašanja o etičnosti, maščevalnosti, o relativnosti spačenosti ter sproža močna čustvovanja in empatijo do vsakega lika. Dan se je zaključil z dvema ponovitvama predstave Vselej ista zgodba, koprodukcije DAMU, Momenta in Lutkovnega gledališča Maribor, ki je bila uvrščena v spremljevalni program.

     

    Naslednji dan se je pričel z interaktivno predstavo V deželi prstnih lutk, pri kateri so ustvarjalci naleteli na večji odziv mariborskih otrok kot so ga pričakovali. Predstava je prav zato trajala nekoliko dlje, saj se je otrok, ki so si želeli sodelovati, kar trlo. Iz Studia LGM smo se sprehodili do središča mesta, kjer je v depoju pokrajinskega muzeja potekala predstava Časoskop. Izjemno usklajena igralska ekipa in natančno koreografirana predstava gledalca popelje po intimni zgodovini Maribora. Popoldne smo se udeleženke praktičnega seminarja Pisati o lutkovnem gledališču in zanj zbrale ob debati  o naši prvi izdaji biltena z mnenji o predstavah. Z mentorico Zalo Dobovšek smo pripravile načrt za prihodnje dni, izbrale predstave, ki jih bomo obravnavale ter se nekoliko pripravile na pogovor, ki je sledil. Dobro uro kasneje so se nam pridružili še ustvarjalci predstav prvega dne, ki so predstavili vzgibe za nastanek predstav, potek dela in premagovanje ovir, ki so jih čakale na poti. Pogovor je vodila režiserka Jelena Sitar Cvetko, ki se je res trudila, da bi pogovor ohranjal strokovni nivo. Po pogovoru se je takoj začela predstava Ostržek Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki jo je režiral Silvan Omerzu. Predstava je zajemala vse tehnike gledališča – dramska igra, klasična lutkovna animacija, senčne lutke, naglavne maske. Številčna ekipa je ustvarila zelo razgibano predstavo, podprto z izjemno vizualno podobo. Ostržek je bila zadnja tekmovalna predstava drugega dne, sledili sta še dve ponovitvi predstave mlade režiserke Zale Sajko — Junaka našega časa, ki je nastala v produkciji programskega sklopa Bi-teatra za mlade ustvarjalce, ki ga je dve leti pripravljalo Lutkovno gledališče Ljubljana. Ekipa mladih gledaliških ustvarjalcev je ustvarila zanimiv projekt po motivih Lermontovega romana; ukvarjala se je z vprašanjem odnosa do predmetov pokojnika. Po drugi ponovitvi pa so zaposleni mariborskega lutkovnega gledališča pripravili prvi, nekdaj tradicionalni, družabni večer improviziranih lutkovnih miniaturk.

     

    Dopoldne tretjega dne je bilo posvečeno najmlajšim obiskovalcem. Obe dopoldanski predstavi sta bili namenjeni otrokom, starim približno eno leto. Prva predstava Lučka, grah in pero, ki je nastala v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana, je uprizoritev nastala po zelo ohlapnih motivih Andersenove Princeske na zrnu graha in temelji predvsem na scenskih in svetlobnih elementih. Takoj za njo se je odvila predstava gledališča AEIOU z naslovom Srce in popek, v kateri sta Dr. Koža in Dr. Krasta otroke popeljali po človeškem telesu, seveda pa so priložnost dobili tudi starši. Ob enih popoldne, tik po zadnji predstavi, smo se ponovno zbrale udeleženke seminarja, ko smo po vprašalniku francoskega teatrologa Patricea Pavisa obravnavale predstavi Časoskop in Ostržek. Pogovorile smo se o strukturi predstave, o režiji, prepričljivosti igre, pomembnosti teksta ter ambienta, prek vseh nastalih misli pa nas je uspešno vodila in nam podajala tudi praktične primere že prej omenjena mentorica. Tudi tega dne smo se udeležile pogovora o predstavah, ki je potekal tudi naslednji dan. Veliko vlogo vsakega pogovora je odigral selektor festivala, mag. Uroš Trefalt, ki je tudi podal obrazložitve o uvrstitvi predstav v sklop najboljših minulih dveh sezon. Ta dan je bil posvečen predšolskim otrokom, saj smo tudi popoldne gledali predstave za otroke stare približno šest let. Mali modri in mali rumeni je izjemno kreativna predstava Lutkovnega gledališča Maribor, kjer otroci spoznavajo barve, abstraktno umetnost ter vsekakor tudi raznolikost pojma lutka — le-ta je lahko zgolj nenapihnjen balon. Med dvema ponovitvama te predstave je bil čas še za zadnjo predstavo tekmovalnega programa: Račka, smrt in tulipan, kjer je bila otrokom na izjemno ganljiv in preprost način predstavljena ideja smrti. Igralki Polonca Kores in Asja Kahrimanović pa sta za izjemno animacijo senčnih lutk dobili tudi nagradi za animacijo. Scena je bila zelo domiselno oblikovana v močvirje, ki sta ga igralki po potrebi spreminjali. Po zadnji ponovitvi Malega modrega in malega rumenega je sledil še drugi družabni večer, le da so tokrat bile na sporedu pevske točke.

     

    Zadnji dan festivala smo si ogledali samo še predstavi spremljevalnega programa – Zvočno kuhno Zavoda Federacija in solo performansa Pavliha Revival, ki jo je pripravil Matija Solce in jo odigral na »potujoči« ladjici. Ob sodelovanju publike je odigral predstavo o oživitvi Pavlihe, ki je bila mrtva lutka zadnjih 60 let in se s tem nastopom ponovno vrača na lutkovno sceno. Popoldne smo se še zadnjič sestale udeleženke seminarja in se pogovorile o predstavah Račka, smrt in tulipan ter Mali modri in mali rumeni, obdelale smo tudi temo smrti in njeno kompleksnost, poleg pomena predstav za otroke in vpliva kulturne vzgoje na razvoj otroka. V teh dveh primerih se je Pavisov vprašalnik izkazal za manj uporabnega, saj sta bili predstavi tako specifični in inovativni, da je bilo predstavi potrebno obravnavati na drugačen način. Izdale smo še eno številko biltena, ki je bila tokrat bistveno obsežnejša. O teh temah je tudi tekel zadnji pogovor letošnjega Bienala. Na zaključnem dogodku je pred nizozemsko predstavo Tutu potekala še podelitev nagrad, ki so bile, kot pričakovano, prijateljsko razdeljene, da nihče ne ostane praznih rok. Sicer pa je žirija v sestavi Simona Harta, Mojce Jan Zoran in Jasne Vastl za najboljšo predstavo preteklih dveh sezon izbrala predstavo Časoskop, s tem je Grand Prix že tretjič zapored ostal v Mariboru. Po zaključnem druženju in kramljanju smo se utrujeni in zadovoljni precej hitro razpršili vsak po svoje. Sicer pa si lahko na sporedu že lahko ogledamo »predstave kandidatke« za naslednji, že 9. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije.

     

    Lutkovni festivali vedno privabijo veliko ljudi iz stroke, torej vse direktorjev zavodov, ki ponujajo lutkovne vsebine, poleg njih pa še številne navdušene otroke in nekaj drugih rednih obiskovalcev gledališč. Kljub večinoma razprodanim dvoranam bi bilo razveseljujoče videti kakšne nove obraze med obiskovalci. Žalostno je, da ob vseh mednarodnih uspehih slovenskega lutkarstva slednje še zmeraj ni dovolj cenjeno. Sicer je takšno intimno vzdušje res prijetno, saj lahko z vsakim nekoliko pokramljaš, se pogovoriš o predstavah in izmenjaš vtise, toda res je že čas, da se v Sloveniji znebimo stigme, da je lutkovno gledališče za otroke in tiste igralce, ki niso preveč dobri, saj predstave in rezultati dokazujejo prej nasprotno — izjemno kakovosten in usposobljen kader. Mogoče bo pa čez dve leti kaj drugače.

    Sorodni članki: