• Datum objave: torek, 17. maj 2016
  • Mario Biondi in Big Band RTV Slovenija @Kino Šiška, 7. 5. 2016

    Ker nazivov ne smemo jemati tako zlahka, in ker je verjetno soul za marsikoga še neraziskana glasbena zvrst, je morda na tem mestu smiselno vprašanje, kaj sploh je soul glasba? In zakaj je Mario Biondi najboljše, kar lahko soul scena ponuja slovenskim poslušalcem? Soul se smatra za mešanico rhythm and blues ritmov, jazz instrumentov in gospelovsko obarvanih vokalov. Ta zvrst izhaja iz ameriške črnske kulture, ki se je v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja razvijala pod močnim vplivom borb za pravice črnskih skupnosti v ZDA. Bila je tista glasbena oblika, ki se je ravno dovolj oddaljila od jazza, da je lahko zapela in ritemsko poskočila ter se tekstovno povzpela nad gospelom in v svojem glasu izrazila malce bolj kontroverzna občutja, povezana tako s spolnostjo kot tudi z uporom in borbo. V tej glasbeni tradiciji poznamo velikane, kot so Salomon Burke, Marvin Gaye, Aretha Franklin ter James Brown. Skozi čas  se je soul razvil in razcepil na vse strani, se pomešal s poskočno funky glasbo in prešel v bolj elektronske in pop vode, v katerih se preizkuša tudi Mario Biondi.

     

    Vsem tistim, ki vam italijanski zvezdnik ni poznan, lahko povemo, da je Mario Biondi že od malih nog sledil očetovim glasbeno obarvanim stopinjam. Skromni začetki v cerkvenih zborih so prerasli v ljubezen do soula in jazza, od katerih se nikoli več ni ločil. Preboj je nastopil v bolj zrelih letih, ko je izdal svojo prvo ploščo Handful of Soul (2006), njegov globok in žameten glas pa mu je prinesel tudi naziv “italijanski Barry White”. Do danes je izdal kar 9 plošč in na desetine singlov, največ uspeha pa je z njimi požel prav na domačem Apeninskem polotoku.

     

    V Katedrali Kina Šiška smo ga imeli pred dnevi prvič priložnost slišati pri nas. Poleg Biondija je organizatorjem uspelo na oder stlačiti tudi 20-člansko zasedbo Big Banda RTV Slovenije z dirigentom Patrikom Greblom na čelu. Mario Biondi se je kljub slabšemu ozvočenju tudi tokrat izkazal za izrednega vokalista. Njegov glas je mehko božal ušesa poslušalcev in dokazal izredno tehnično izpiljenost ter široko tonalitetno razsežnost, ki sta segali v izredno mehke (žal skoraj neslišne) basovske nižine. Drugje obsežen koncertni repertoar pa je pri nas omejil na nekaj več kot 10 skladb, s tem da zraven prištejemo tudi intermezzo Big Banda s pesmijo “I Will Survive”. V glasbenem naboru smo lahko slišali “Rio de Janeiro Blue”, “Deep Space”, “Lowdown”, “Shine on” in, sedaj že jubilejni, “This is What You Are”, zaman pa smo čakali na novejše skladbe, kot so na primer “Love is a Temple”, “All of My Life” ali katera druga skladba z Biondijeve zadnje plošče Beyond (2015).

     

    Big Band se je na odru poleg Biondija izkazal za odličnega spremljevalca, da ne rečem kar glavnega akterja koncerta. Zaradi slabe kakovosti ozvočenja pri Biondijevem vokalu je na trenutke izgledalo (ali bolje, zvenelo), kot da Biondi ni več nosilec koncerta, temveč le spremljevalni vokal za Big Band. Prav tako se skorajda ni slišalo bass linije, kar je popolnoma izničilo groovy efekt nekaterih komadov. Še tako plesne skladbe in funky tonalitete, ob katerih se je celotna Katedrala pozibavala, niso uspele popolnoma prebuditi tistih občutkov, ki jih Biondi s svojo glasbo zna priklicati. Nerodni premori med nekaterimi skladbami prav tako niso botrovali k dobri volji, saj mora takšna glasba imeti čim boljši “flow”, zato da resnično deluje.

     

    Treba je omeniti tudi drugo šibko točko tega koncerta. Začel se je s polurno zamudo ob 20:30 in končal veliko prezgodaj ob priblino 21:30 (bis komad že vključen). Razočaranje nad kratkim repertoarjem se je močno občutilo, saj se obiskovalci niso hoteli umakniti iz skoraj popolnoma polne dvorane. Sama sem ob zaključku imela občutek, da sem prisostvovala repertoarju predskupine in da bo po Biondijevem nastopu na oder prišel še kdo. Glede na ceno vstopnice bi si človek mislil, da se bo na odru zgodilo kaj več. Poraja se tudi vprašanje, ali ne bi bilo bolje, če bi Biondijev nastop z Big Bandom prestavili v sklop poletnega Festivala Ljubljana. Več časa za priprave in boljši ambient za izvedbo koncerta. “Win-win situacija”.

     

    Solisti Big Banda so tekom koncerta ponovno dokazali, da imamo tudi v Sloveniji odlične glasbene talente, ki zmorejo impresionirati mednarodne zvezde, med njimi je treba omeniti že legendarnega ktiarista Big Banda, Primoža Grašiča in saksofonista, Lenarta Krečiča. Na tem mestu lahko samo ponovim zgornji komentar o tehničnih pomanjkljivostih, ki so ponovno okrnile izredne solo inserte. Dirigent Patrik Greblo je uspel poleg vodenja orkestra tu in tam malce pozabavati tudi občinstvo, predvsem z udarci na gong, ki ga je uporabil tudi ob koncu koncerta za odganjanje navzočih poslušalcev.

     

    Visoko številčna publika, ki me je presenetila s svojo zagnanostjo in veseljem med koncertom ter svojo vztrajnostjo po njem, dokazuje, da soul in jazz nista omejena le na peščico izbrancev, temveč sestavljata nabor glasbe, ki jo Slovenci z veseljem poslušamo. Žal sem ob pregledu publike opazila tudi, da spadam med redke izbrance mlajše generacije Biondijevega poslušalstva, kar nakazuje na to, da glasbenik v desetih letih ni kaj prida navdušil mlajšega prebivalstva. O tem, ali gre tukaj za slabo promocijo, ki je omejena na že obstoječe, starejše poslušalce jazza in soula, na tem mestu ne bi razpravljala. Oznaka “soul koncert leta” pride v poštev samo z vidika, da smo uspeli v Slovenijo pripeljati glasbenika Biondijevega kalibra, a smo v procesu naredili tako hude tehnične kikse, da bi morda bilo bolje, da ga ne bi. Biondijev sobotni koncert v Kinu Šiška je bil njegov prvi v Sloveniji in lahko samo upamo, da ne zadnji, saj je popravni izpit več kot potreben.

    Sorodni članki: