• Datum objave: sobota, 22. oktober 2016
  • 51. Festival Borštnikovo srečanje: 8. dan

    Borštnik se počasi zaključuje in živahno vzdušje jenja iz dneva v dan. Skozi petkovo dopoldne se je razprostrl zaključek velikega simpozija, popoldne pa sva si lahko ogledala tri zanimive predstave.

     

     

    Skozi sprehod po Salonu uporabnih umetnosti sva v “Treh sestrah” spremljala življenje treh banalno zanimivih sester in ostalih, dokaj statično prisotih likov, ki hrepenijo le po vrnitvi v rodno Moskvo. A to se kljub možnostim, da bi odšli, ne zgodi. Ta želja je nosilec celotne ideje predstave: venomer se želimo nekam premakniti, vendar za premik nismo pripravljeni narediti ničesar. Simbol doseže vrh ob koncu predstave, ko nas igralka Lucija Tratnik nažene iz prostora, mi pa stagniramo na svojih mestih še nekaj minut, dokler nismo dojeli brezsmiselnosti svojega početja in odšli. Igralci ostanejo brez priklona in aplavza. Paralelno pa je v predstavi poudarjen tudi element pesimizma, ki stalno opozarja, da sreče ni v potovanju. Sreče enostavno ni, vsaj ne v iskanju drugih krajev. Liki Čehova se najbolj približajo sreči šele takrat, ko se sreča zgodi v njih samih – in se nato razblini v sekundi, ko se vanje pomeša zunanji svet.

     

     

    Po kratkem predahu, ki sva ga izkoristila za požirek kave, sva se odpravila na “Metamorfoze 3º: Retorika”, ki je koprodukcija kar šestih organizacij, med katerimi sta tudi Kino Šiška in Plesna Izba Maribor. Predstava se igra z zvočnimi efekti in preko njih manipulira s publiko, vseeno pa naju je na koncu pustila z občutkom nezadovoljstva, saj so bili ostali elementi predstave popolnoma nedodelani.

     

     

    Malce razočarana sva se odpravila še na tekmovalno predstavo Prešernovega gledališča Kranj “Pred upokojitvijo”, ki naju je s svojo kruto interpretacijo povojnega življenja nacističnih idealov prevzela. Skozi celotno uprizoritev so igralci gradili neprijetno napetost, ki je nekatere spravljala v smeh, druge v jok, in jo dokončno sprostili šele čisto na koncu zgodbe. Požela je stoječe ovacije in vzklike navdušenja.

     

     

    Dan sva zaključila tam, kjer sva ga začela – v Salonu uporabnih umetnosti, kjer se je odvijal festivalski večer. Tam smo se gledališčniki lahko sprostili ob dobri glasbi, plesu in koktejlih.

    Sorodni članki: