• Datum objave: nedelja, 29. marec 2015
  • Kratek pregled Festivala dokumentarnega filma in kritični pretres izbranih dokumentarcev

    Ob dokumentarcih se nam v grlu pogosto ustavi kak cmok, saj največkrat obdelujejo teme, ki niso najlahkotnejše ali nam celo praskajo vest. Kljub temu – oziroma prav zato – pa je izredno pomembno, da jih ne spregledamo, temveč o njih poglobljeno razmišljamo in spregovorimo. 17. festival dokumentarnega filma, ki je potekal od 10. do 17. marca, je v sodelovanju z organizacijo Amnesty International Slovenija tokrat že petič tematiziral eno izmed tovrstnih nelahkotnih, a brezčasno relevantnih tematik – človekove pravice. Ogledali smo si lahko široko in raznoliko paleto kvalitetnih dokumentarcev iz sodobne filmske produkcije, v tekmovalnem sklopu denimo Biti Iranec (Iranien), Brez Uspavanke (Nirgenland), Srbski odvetnik (Srpski advokat), V suženjstvo zakleti (Concerning Violence) in Goli. Slednjega je mednarodna žirija v sestavi Majida Hussaina, Jelke Stergel in Gorana Vojnovića razglasila za najboljši film na osrednjo temo festivala, posebno omembo pa so namenili dokumentarcu Biti Iranec, ki po njihovih besedah »vzbudi upanje, da se lahko nekoč zbližajo tudi oddaljeni svetovi«. Preostali dokumentarci so bili umeščeni v druge, podobno neprecenljive sklope: 1971, Citizenfour, Ministrstvo za železnice (The Iron Ministry), Sladkorni blues (Sugar Blues) in Zeleni princ (Ha’nasikh ha’yarok) v Aktualnega, družbenokritičnega, Čas za čaj (La Once), Ples z Marijo (Dancing With Maria), Svobodna šola (Approaching the Elephant) ter Tok ljubezni (Szerelempatak) med Intimne in globalne portrete, Kako sem našel Felo Kutija (Finding Fela!), Belluscone. Sicilijanska zgodba (Belluscone. Una storia siciliana), Narodna galerija (National Gallery) in Ni vse zlato (Kullaketrajad) pa med Mite, ikone, medije. V sklopu Retrospektiv se je letos znašla kopica sijajnih dokumentarcev iz 50., 60. in 70. let preteklega stoletja, ki so bili razvrščeni po državah, kot so Poljska, Velika Britanija, Francija in Češkoslovaška. Možnost pa smo imeli tudi prisostvovati prenekaterim bolj ali manj zanimivim pogovorom, med drugim s Tiho H. Gudac, režiserko nagrajenega filma Goli, Markom Sladojevićem, protagonistom dokumentarca Srbski odvetnik, in Agnes Sós, režiserko Toka ljubezni. V nadaljevanju smo podpisani naznačili in kritično pretresli šest filmov, ki smo si jih ogledali v okviru festivala in so nas – nekateri bolj, drugi nekolikanj manj – presunili in zaznamovali s svojo večplastno, nemalokrat navdihujočo razgrnitvijo obravnavanih problematik.

     

    BITI IRANEC / IRANIEN (rež. Mehran Tamadon, 2014): o

     

    Ateist Mehran Tamadon, v Iranu rojeni in v Franciji živeči režiser, je uspel po več letih prigovarjanja naposled prepričati štiri mule, vehementne zagovornike iranske islamske republike, da skupaj z njim preživijo dva dni in diskutirajo o možnostih ter dilemah sobivanja drugače mislečih. Biti Iranec dokumentira to nesporno zanimivo druženje, a srečoma ne zgolj v njegovem konfrontacijsko-razpravljalskem, temveč tudi v bolj empatičnem, prozaičnem in pogosto presenetljivo zabavnem razsežju. Tisto, kar ob tem naravnost bije v oči, sta površinskost disputov, zgolj poredko povzpetih nad raven t. i. zdravega razuma in »verskih resnic«, ter manko globlje tematizacije ozadja (in) pogledov na svet, kar je za film, ki stremi k »ustvarjanju konteksta, ki bi vzpostavilo vzajemno razumevanje in omogočilo dialog«, vse prej kot odlika. Kako vendar doseči medsebojno razumevanje in kakorkoli konstruktivno dialoškost, če pa se nemalokrat zalomi že pri najelementarnejšem poznavanju in doumevanju problematik, o katerih se razpravlja? Hja, precej težko, če ne kar – nemogoče. A ne glede na to in kljub vsem idejno-»filozofskim« nesoglasjem je peterica sogovornikov potencial strpnega sobivanja, spretno ujetega na filmski trak, prav posrečeno in v marsičem prisrčno udejanjila v praksi. Četudi le za dva dni. Nakar s(m)o se vrnili vsak na svoje. Upajmo le, da ne h grajenju svetovnonazorskega slonokoščenega stolpa in k samozadostnemu zapiranju vanj. B. C.

     

    CITIZENFOUR (rež. Laura Poitras, 2014): +

     

    Citizenfour je izjemen film, ki se gleda kot odličen vohunski triler, napet in političen, le da je boljši. Ker je resničen.

    Spomnite se poletja 2013. V senci razkritja, da obveščevalne agencije na mednarodni ravni nadzirajo tako rekoč vse, smo se spraševali po viru teh strašljivih novic, ki so kmalu dobile svoj obraz v mladem uslužbencu NSA Edwardu Snowdenu, žvižgaču, ki je pod pretvezo bolniškega dopusta prebegnil v Hong Kong, da bi svoje dokumente predal raziskovalnim novinarjem.

    Laura Poitras, režiserka, je srečanje ujela na kamero. Posnela je vseh 8 dni, ki so jih preživeli skupaj s Snowdenom v sobi hotela Mira, in jih elegantno umestila  v zmes osebne pripovedi in družbenega komentarja, ki simultano raziskuje delo novinarjev, Snowdenove motive, prve odzive medijev in širši kontekst, ki ga moramo misliti, če naj resnično razumemo implikacije njegovih razkritij. S tem znova osmišlja in obuja nekoliko omrtvičeno javno razpravo o tem nadvse perečem vprašanju, kar je neprecenljivo.

    V kolikor si ga boste ogledali v kinu, kar vam toplo priporočam, mu glasno zaploskajte. Ker si zasluži. R. F.

     

    DALEČ OD VIETNAMA / LOIN DU VIETNAM (rež. Chris Marker, Jean-Luc Godard, Alain Resnais, Claude Lelouch, Agnès Varda, Joris Ivens & William Klein, 1967): +

     

    Če bi se nam na prvi pogled lahko zdelo, da smo danes že zagotovo daleč od »oddaljenega« Vietnama, nas kopica fascinantnih ustarjalcev – Chris Marker, Jean-Luc Godard, Alain Resnais, Claude Lelouch, Agnès Varda, Joris Ivens in William Klein – že mnogo let opozarja, da temu ni tako. Godard je v enem izmed nedavnih intervjujev povedal, da je bilo v sedemdesetih pač moderno govoriti o Vietnamu in da si ga moral vsaj omeniti v svojem filmu. Vendar se zdi, da Vietnam ostaja »brezčasna« metafora za vsakršno nasilje, ki ga sproža ali dodatno krepi vpletanje velesil, čemur smo prevečkrat priča, hkrati pa predstavlja »simbol upora«, zaradi česar velja o njem »nenehno govoriti«, ali spomin nanj vsaj obuditi, kar v njegovi (upajmo, da ne večni) aktualnosti uspe takšnemu »protiameriškemu« umetniškemu dokumentarcu, kot je Daleč od Vietnama. Njegovo sporočilo še najlepše povzame misel, da bi si moral Vietnam vsak »ustvariti v samem sebi« in se postaviti na stran zatiranega. »Vojna revnih in bogatih«, v kateri je bil Severni Vietnam (moralni) zmagovalec, je v pričujočem omnibusu predstavljena neverjetno raznoplastno, saj obsega kolaž najrazličnejših posnetkov: avtoportret Godarda, ki se skriva za okorno 35mm filmsko kamero in ki predstavlja nekoga, ki deluje proti Ameriki (»proti ekonomskemu in estetskemu imperializmu«), a iz strehe »udobnega« pariškega domovanja (»ta občutek nekoristnosti«), skorajda »gledališki« monolog igralca, ki se postavi v vlogo pisatelja Clauda Ridderja, ulični posnetki, ki močno izpostavijo razdvojenost ameriškega prebivalstva na tiste, ki podpirajo in idealizirajo njihovo vojno intervencijo, in take, ki so temu vpletanju nasprotovali. Na domala naturalističen način prikaže določene posnetke, ki odsevajo kruto resničnost takratnega vietnamskega prebivalstva, in jih zoperpostavi drugim, bolj artističnim posnetkom, celo takšnim, ki se barvajo modro in črno, tako živo, kot je le mogoče, in nas s svojimi barvami pečejo v očeh kot pečejo rane Vietnamce(v). Črno-beli in barvni posnetki, arhivski, veristični in umetniški, tisti z zvokom ter tisti, ki jim je zvok ob najhujšem trpljenju odvzet, se v svojem cikličnem izmenjevanju spajajo na zelo kaotičen način in posledično zamegljujejo resnico. Ves ta artistični delirij pa je konec koncev nemara edini možen odgovor na grozovito stanje v Vietnamu, kjer se delci resnice neutrudno razbijajo ob skale in na koncu izzvenijo kot krik obupa. A. Š.

     

    NARODNA GALERIJA / NATIONAL GALLERY (rež. Frederick Wiseman, 2014): +

     

    Najnovejša stvaritev slovitega ameriškega »kronista institucij« je triurni dokumentarni portret veličastne londonske Narodne galerije. Gre za dognan, zavidljivo filigranski vpogled v muzejsko delo (konservatorjev-restavratorjev, kuratorjev, administratorjev, vodičev idr.) ter »breznaracijsko«, prepoznavno wisemanovsko odstiranje tamkajšnjega vsakdanjika. Poskus »(o)živ(ljajoč)ega«, domala »ne(po)predmet(e)nega« ujemanja – npr. Turnerjevih, da Vincijevih, Rembrandtovih, Holbeinovih, Caravaggiovih, Michelangelovih – slik v objektiv kamere, ki še dodatno poudari in izostri dejstvo, da slikarstvo »zrcali lepoto in bogastvo sveta, narave, kozmosa, in seveda človeka, ”mikrokozmosa”« (Marko Uršič), je pri tem le eden od obleskov režiserjevega skrbnega in domiselnega preiskovanja raznolikih, a komplementarnih možnosti opazovanja in pogleda. Ta bajno posnet in mojstrsko zmontiran dokumentarec na čutnonazoren način naslavlja problematiko aktualnosti in »brezčasnosti« starih slik ter nas opominja na vzajemno »nagovarjanje«, ki se vzpostavlja med gledalcem in umetniškim delom, preko čuječne razgrnitve galerijskega ozadja in ospredja ter sugestivnih, samorefleksivnih utrinkov pa omogoči poglobitev v, nekoliko bombastično rečeno, kompleksno večplastnost naslovne institucije, posredno pa tudi človeka, umetnosti in stvarnosti, pri čemer – med drugim – napotuje k premisleku o povezavi in razmerju med filmom in ostalimi umetnostmi (slika denimo za razliko od filma »nima časa« in mora »zgodbo povedati s svetlobno hitrostjo«), med objektom in reprezentacijo, med »subjektivnim« (očesom interpreta/gledalca/režiserja) in »objektivnim« (očesom kamere). B. C.

     

    SLADKORNI BLUES / SUGAR BLUES (rež. Andrea Culková, 2014): o

     

    Ob začetnem prizoru rojstnodnevne torte, ki jo spremlja napis »Sugar is a killer«, nemudoma pomislimo na precejšnje pretiravanje, pa četudi smo s problematiko škodljivosti sladkorja že kolikor toliko seznanjeni. Upravičeno? Da in ne. Andrea Culková, režiserka, naratorka in protagonistka dokumentarca Sladkorni blues, se prične potem, ko ji postavijo diagnozo nosečniškega diabetesa, na vse pretege boriti proti »sladkorni mafiji« in si vztrajno prizadevati, da bi človeštvo s to »drogo« prenehalo »zastrupljati« sebe in druge. Zato temeljito spremeni prehrambene navade svoje družine, v protisladkorni vnemi pa gre tako daleč, da natančno razišče in razkrinka(va) povezave med korporacijami, politiko, zdravniškimi in farmacevtskimi lobiji, obenem pa aktivno, vendar po večini neuspešno opozarja na urgentnost problema. Čeprav je jasno, da dokumentarec v svoji 78-minutni zamejenosti ne more zaobjeti vseh različnih vidikov tematike, ki jo obdeluje, se občasno nevarno približa poenostavljajočemu, senzacionalistično-zarotniškemu diskurzu in preohlapnemu, črno-belemu rezoniranju, ob katerem se zlahka zazdi, da je sladkor, nekakšen sodobni »omniprezentnež«, krivec za tako rekoč vse tegobe tega sveta, življenje brez njega pa bi bilo popolno. Tovrstne – bolj apodiktične, a manj posrečene – aspekte blažita sočasna, z režiserkino zvedavostjo ter razmeroma stilizirano vizualno podobo filma obogatena, poljudnoznanstvena naznačitev nekaterih relevantnih dognanj in raziskav ter oris raznovrstnih akutnih vprašanj, povezanih s trdovratno zasvojenostjo, in njihove vsakokratne vpetosti v širši kontekst, kar bo nesporno prispevalo k prepotrebnemu ozaveščanju gledalstva. In če ne drugega, služilo kot opomin, da je lahko v resnici tudi »zdrava hrana« precej škodljiva, pri tem pa nam nemara vzbudilo vsaj toliko slabe vesti, da po ogledu filma ne bomo šli na tortico. A. Š. & B. C.

     

    TOK LJUBEZNI / SZERELEMPATAK (rež. Agnes Sós, 2013): +

     

    Kljub temu, da Tok ljubezni deluje kot tipična vaška zgodba, ki se dogaja v kmečkem, regionalno omejenem okolju, pri čemer se poudarjajo razmerje med posameznikom in skupino ter vaške šege, je v resnici veliko več kot idiliziranje in naivno preslikavanje podeželskega vsakdana, saj gre za izjemno močno izpoved starejšega kmečkega prebivalstva, ki se mu je naenkrat odločil prisluhniti »ves svet«. Skromna in hvaležna generacija, zaznamovana s trdim delom ter trpljenjem, ki pa je vseeno ne okrajša za veselje in zabavo, zna pripovedovati svojo zgodbo nadvse privlačno, duhovito, ganljivo in presenetljivo iskreno, istočasno pa nam odpira cel nov spekter v dokaj neobdelani temi intime pri starejših. Filmska industrija najraje portretira mlade – ali kvečjemu srednjeletne – zaljubljence, le redkokdaj pa dobimo tako simpatičen in pristen vpogled v misli in občutja starejših vaščanov, ki se izkažejo za izredno živahne, željne ljubezni in življenja. Ta nežni dokumentarni film, posnet precej klasično, rustikalno veristično, vendar ne brez drobnih detajlov, ki ga v svoji pristnosti delajo tudi neverjetno lepega, dodobra ujame avtentičnost majhne madžarsko govoreče skupnosti sredi romunske Transilvanije. Ostareli obrazi so večkrat zastrti s stekli kuhinjskih vrat, z zavesami ali pa se skrivajo za pšeničnimi klasi, travnatimi bilkami in vinsko trto. Njihova čustva kamera spretno zaobjame v ganljivih bližnjih planih, daljne pa koristi za umeščanje v okolico, upodabljanje naravne idile in izpostavljanje človeške majhnosti, obenem pa z velikimi plani poudarja harmonijo med vaščani in naravo, kar sočasno odslikava vezi med tamkajšnjimi ljudmi. Pogojno bi lahko rekli, da je Tok ljubezni strukturiran ciklično. Simetrijo najdemo v samem načinu snemanja (skorajda simetrično menjavanje izostrenega predmeta), pa tudi v ponavljanju določenih motivov (Feri, osvajalec, se s kočijo nenehno vozi mimo vaških vdov, menjavanje letnih časov, ki pripoved žene dalje, vendar v obliki smrti, prežeče nad to prijazno vasico, opozarja na kruto minevanje vsega, kar je živo). Slika in zvok se v tej odi starčevski hudomušnosti in vitalizmu izvrstno prepletata, glasba pa zna večkrat izjemno natančno ponazoriti ekranizirane situacije in čutno zapolniti tisto čudno tišino. Triumfalno. A. Š.

    Sorodni članki: