• Datum objave: torek, 6. december 2016
  • Kromatika: Raiskin in Vladar @Cankarjev dom, 17. 11. 2016

    Raiskin in Vladar je bil tokratni naslov tretjega koncerta iz letošnjega cikla Kromatika, ki ga (so)organizira RTV Slovenija in na katerem nastopa Simfonični orkester RTV z gosti. Tokrat sta z njim nastopila Daniel Raiskin v vlogi dirigenta in pa Stefan Vladar kot solist na klavirju. Koncert se je odvil v četrtek, 17. novembra 2016, v precej dobro napolnjeni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Raiskin je z orkestrom že sodeloval, kar se je videlo tudi pri samih izvedbah skladb.

     

    Najprej je bilo na vrsti delo Tri skladbe v starem slogu (za godala), leta 2010 umrlega skladatelja Henryka Mikołaja Goreckega, ki pa je že za časa svojega življenja postal znan skladatelj. Ob bok ga postavljajo s sodobniki, kot so Arvo Pärt, John Taverna, Pēteris Vasks ter drugi. Celotna izvedba je bila precej prepričljiva, predvsem v delih, kjer je bil potreben dober rubato, vendar je bil sam začetek precej medel, prav tako so bili značajsko in sporočilno precej prazni začetek in lirični deli skladb. Pojavila se je tudi tehnična pomanjkljivost, ki je bila precej opazna skozi celoten koncert, in sicer neskladnost posameznih sekcij, ki niso bile popolnoma združene v začetkih in koncih; ne zgolj neskladje fraz, ampak tudi samih not. Kljub temu so skladbe izzvenele karakterno odločno, kar je bila posledica poznavanja in predvsem velikega zaupanja med orkestrom in dirigentom.

     

    Góreckemu je sledil prvi vrhunec večera, in sicer Mozartov slavni Koncert za klavir in orkester številka 20 v d-molu (KV 466), kjer se je z orkestrom predstavil izjemen avstrijski pianist Stefan Vladar. Prav od njega smo poslušalci pričakovali največ, saj je v svoji mednarodni karieri dosegel uspehe, ki si jih želijo doseči številni glasbeniki. Pričakovanja je Vladar tudi upravičil, saj je nastopil skorajda brezhibno. Še največji vtis je pustil z obvladovanjem tonskih nians, saj je dvorano napolnil z neagresivnim, a polnim fortom, ter še mogočnejšim (v svoji majhnosti) pianom. Izstopal je tudi v igri z orkestrom, saj je bil kljub svoji solistični vlogi vseskozi del njega, tako da smo poslušalci lahko dojeli skupne misli in fraze, ki niso bile ločene glede na izvajalca, temveč so tvorile veliko večje loke in s tem predstavile samo skladbo veliko bolj celostno in kompleksno. Pri tem velja omeniti, da je tudi sam orkester zelo dobro podprl solista, vendar je predvsem v drugem stavku velikokrat nastopil preostro in preglasno, kar je nekoliko uničilo učinek intimnosti. Res pa je, da je tudi sam Vladar podlegel določeni nenatančnosti v zaključevanju posameznih pasaž, kjer mnogokrat motivi niso bili povsem izigrani, kar pa dela klasicistične skladbe izjemno zahtevne in jim daje specifično urejenost. Po Koncertu se je Vladar navdušenemu občinstvu zahvalil z dodatkom Franza Lizsta, Consolation 3, s katerim pa je še dodatno pokazal svoje mojstrstvo.

     

    Pavzi je sledil še orkestrski vrhunec, in sicer Sibeliusova najbolj znana Simfonija številka 2 v D-duru (op. 43). Simfonija je napisana kot atomsko združevanje in zgoščevanje motivov, dokler celotna skladba ne doseže vrhunca in postane eksplozivno nabita gmota s čustvi ter slehernega poslušalca obnemi s svojo mogočnostjo. Končni učinek so dosegli tudi izvajalci in nam pričarali resnično moč glasbe, vendar so bili, kot smo že navajeni, pomanjkljivi v vztrajnosti. Na ta račun je velikokrat smer vodila v »slepo ulico« brez viška, ton ni bil vedno poln in usklajen, prav tako so bila (predvsem) trobila velikokrat intonančno netočna in tonsko enobarvna, kar je močno vplivalo na samo večplastnost skladbe, ki je s tem izgubljala na širini. Čeprav se je videlo dirigentovo vztrajanje pri idejah, je včasih ostal sam, saj mu orkester ni popolnoma sledil. Še ena stvar, ki je delno zmotila celotno zgradbo simfonije, je bilo menjavanje tempov, ki je bilo na nekaterih mestih preveč odsekano, kar je drobilo samo strukturo skladbe, ki je načeloma zgrajena soodvisno vse od začetka do konca. Kljub določenim pomanjkljivostim v izvedbi pa naj znova opozorim, da je simfonija v celoti delovala zelo angažirano, polno, predano, in kar je najpomembnejše, prepričljivo in sporočilno, tako da je bil dolg aplavz navdušenega občinstva na koncu ne le pričakovan, temveč celo zahtevan.

    Sorodni članki: