• Datum objave: sreda, 29. oktober 2014
  • Zoran Knežević: Dvoživke umirajo dvakrat

    • Založba: Cankarjeva založba
    • Leto izdaje: 2014

    Kneževićevi liki si sicer delijo izvor, razen tega pa imajo bolj malo skupnega – in to, da so »dvoživke«, se med branjem kar naenkrat spremeni v postransko zadevo, postanejo zgolj ljudje, ki so nam blizu in katerih stisko razumemo.

    O popularnosti del, ki opisujejo življenje priseljencev iz držav nekdanje Jugoslavije, ne gre izgubljati besed, saj se ta fenomen na veliko obravnava tako v kritikah tovrstne proze kot v samostojnih člankih. Jasno je, da jim je pot na slovenski knjižni trg odprl zdaj že kultni Čefurji raus! Gorana Vojnovića, ki mu je sledila Jugoslavija, moja dežela; na »čefursko« poreklo se v prvencih med drugim navezujeta Dijana Matković (V imenu očeta) in Simona Lečnik (Slovenština in jaz), pa še bi lahko naštevali. Četici se je pridružil tudi Zoran Knežević, zmagovalec Proznih mnogobojev 2013. Zakaj je ta tematika stopila v ospredje, je sicer težko reči, morda pa ima vsaj malo prste vmes tudi dejstvo, da je z leti, ki minevajo od razpada Jugoslavije, lažje in z večjo distanco pisati o odnosih med narodi, ki so nekdaj bivali skupaj, se nasilno razdvojili in so danes le še (skoraj) sosedje. A junaki priseljenci torej že nekaj let niso več izvirni, potrebujejo več – popisovanje zgolj tega, kako bridka izkušnja je selitev v Slovenijo in povečana možnost za to, da te družba izloči, kar je npr. storila Simona Lečnik, namreč ne bo obdržalo bralčeve pozornosti.

     

    Dvoživke umirajo dvakrat na prvo branje zbujajo vtis, kot da se ne želijo izvijati iz klišejev – v zgodbi Oči Bajre Bešlića se npr. srečamo z bridko usodo očeta, katerega sin je napravil samomor, potem ko so ga med vojno ob razpadu Jugoslavije komaj osemnajstletnega mobilizirali in kasneje poslali v zapor, Miki ali šepavec na kolinah pa razkriva stisko junaka, ki samega sebe označi za »dvoživko, ki umira dvakrat«: Prvič v Sloveniji, kjer posluša, kako od Srbov pač ne gre pričakovati nič drugega kot slabih stvari, drugič v Srbiji, ko se mora soočati z očitki, da so Slovenci izdajalci, ki so razbili staro Jugo. A vseeno ima avtor v rokavu nekaj skritih adutov. Na začetku najbrž velja omeniti njegov jezik. Ta ne vsebuje vulgarizmov ali srbohrvaških izrazov, ki so, ko je prisotna tovrstna tematika, kar pogosti, najbrž zato, da bi pomagali ustvarjati bolj pristno vzdušje. Nasprotno, liki v Dvoživkah govorijo slovensko in se tako v govoru otresejo svojega izvora. Za razvoj dogajanja si Knežević vzame čas, kar je še ena odlika – počasno nizanje dogodkov mu zlahka oprostimo, saj zna vzdrževati napetost, tekoč slog pisanja pa poskrbi za to, da je zgodbe mogoče prebrati v enem kosu.

     

    Na humor je stavil že Vojnović in nobeno presenečenje ni, da po njem posega tudi Knežević. Vendar za razliko od prvega fokusa ne postavi na humorne dialoge, temveč ga skrije med opise situacij, ki so na prvi pogled morda nezanimive oz. so v svojem bistvu tragične. Diskreten humorni vložek jih tako popestri ali pa razbije morbidno vzdušje ob težkih temah. Njegova največja odlika pa je verjetno raznolikost junakov, ki pripomore k temu, da se jim bralec lažje približa. Če so se nasprotniki Vojnovićevega romana pred leti zgražali nad Markom Đorđićem in se hkrati tolažili, da nimajo s takšnim divjakom prav nič skupnega, in če je pisanje Dijane Matković na trenutke preveč osebno, da bi se z njo poistovetili, v Kneževićevi zbirki brez težav najdemo lik, ki se sooča z dilemo, pred katero smo bili postavljeni tudi sami – pa naj bo to obsedenost z nadzorom Milene v zgodbi Jamura ali kdo ste pa vi?, romantična naivnost junaka Vrtiljaka, Mikijeva podrejenost staršem ali kaj tretjega. Omenjeni liki si sicer delijo izvor, razen tega pa imajo bolj malo skupnega – in to, da so »dvoživke«, se med branjem kar naenkrat spremeni v postransko zadevo, postanejo zgolj ljudje, ki so nam blizu in katerih stisko razumemo. To sicer ne pomeni, da je priseljenska tematika za zgodbe pravzaprav nepomembna – če bi jo odstranili, bi zbirka najverjetneje izgubila del privlačnosti, saj bi likom, vzetim iz konteksta, ostala le lastna nesreča. Knežević je usodo dvoživk, ne glede na to, da je gradil na že utrjenem terenu, spretno uporabil kot rdečo nit, pokazal pa je tudi, da je, čeprav je na literarno sceno vstopil šele pred kratkim, še kako vešč pisanja.

    Sorodni članki: