• Datum objave: ponedeljek, 8. december 2014
  • Veronika Simoniti: Kameno seme

    • Založba: Litera
    • Leto izdaje: 2014

    Neizrekljivost resnice je tema, ki preveva praktično vsa dela Simonitijeve. V romanu se ta odnos do resnice in jezika med drugim uspešno vzpostavlja, ko so ljudje, ki ne izhajajo iz istega jezikovnega okolja, prisiljeni v medsebojno komunikacijo.

    Bralci Veronike Simoniti se utegnejo v njenem prvem romanu Kameno seme počutiti domače, saj se avtorica tematsko in nazorsko naslanja na kratke zgodbe iz svojih dveh zbirk kratke proze (Zasukane štorije, 2005; Hudičev jezik, 2011), s katerimi se je uveljavila tako na domačih tleh kot tudi v tujini. Medsebojne razlike protagonistov, ki se kažejo na več ravneh, so zopet postavljene v idiličen prostor, ki like vrača nazaj v preteklost, jih sili razmišljati o prihodnosti in jih hkrati s svojo nespremenljivostjo sooča s sedanjostjo.

     

     

    Kameno seme je zgodba o turistih, ki se vsako leto vračajo na Anti, namišljen otok v Dalmaciji, in tamkajšnjih domačinih. Tretjeosebni pripovedovalec nam odstira osebne zgodbe posameznikov, ki so izrazito subjektivne, saj zajemajo zgolj stališče tistega, o komer je govora. To omogoča, da se kot bralci postavimo v vlogo vsevednega opazovalca, ki lahko zaradi superiorne pozicije dogajanje spremlja z nekakšne ptičje perspektive, ne da bi bil pri tem prikrajšan za personalna doživetja likov. Na Antiju vsi živijo mimo drug drugega, vsak je namreč skoraj egoistično obremenjen z lastno bolečino. Zdi se, da ta otok nosi težo vsega človeštva, ker so vsi problemi strnjeni v istem prostoru. Liki se soočajo s spomini na vojno, pijančevanjem, sprejemanjem homoseksualnosti, prevaro, rakavim obolenjem in še marsikaterim drugim bremenom. Trivialnosti, ki bi ji zlahka podlegla, če bi omenjene elemente potencirala in jih postavila v središče, ki naj bi ga bralec moralno presojal, se avtorica izogne tako, da ne dopušča, da bi ti elementi sami zase obvladovali zgodbo. Vsi so namreč zgolj orodje za postavitev širšega konteksta, ki vseskozi relativizira resnico. Ko ena izmed protagonistk zaluča kamen v oko nekega moškega, sproži interakcije med ljudmi, ki so se do tedaj pretvarjali, da drug za drugega ne obstajajo. Roman ne poudarja le raznolikosti mnenj, ki se krešejo po tem dogodku, pač pa nas spodbuja k prevpraševanju resnice kot take.

     

     

    Neizrekljivost resnice je tema, ki preveva praktično vsa dela Simonitijeve. Vsak jo lahko čuti in dojame, ne more pa je artikulirati, saj je jezik pri tem bolj kot ne odveč. V romanu se ta odnos do resnice in jezika med drugim uspešno vzpostavlja, ko so ljudje, ki ne izhajajo iz istega jezikovnega okolja, prisiljeni v medsebojno komunikacijo. Hudomušnost, ki se ob tem občasno pojavi, sicer pa v romanu ni pogosta, razbremenjuje turobno ozračje, za katerega se zdi, da ga ustvarjajo liki že sami po sebi, pa tudi z lastno neslišano zgodbo, ki jo nosijo v sebi. V romanu je poudarek tudi na posredni karakterizaciji likov, ki se pri nekaterih že preveša v stereotipnost, celostno gledano pa ni posebej moteča, če bralec ne čuti potrebe po pikolovskem iskanju pomanjkljivosti v vsaki vrstici.

     

     

    Posebej skrivnostno je zadnje poglavje, saj je edino, ki je pisano v prvi osebi, kar odpira vprašanje, ali je celoten roman pravzaprav dnevniški zapis Palome, ki v celotni knjigi zavzema bolj stransko vlogo. Gre za edinega otroka v zgodbi, ki ga spoznamo bolj podrobno in ki skuša s fotografskim objektivom ujeti trenutke tistega poletja, kar naposled privede celo do konflikta. Je precej nedolžen lik, ki v dogajanje neposredno nikoli ne poseže, zato je konec še toliko bolj presenetljiv. Posebej privlačno pa je, da Simonitijeva v bralcu zaseje dvom, ali je Paloma res tista, ki poveže zgodbo v celoto, saj se skozi roman na več mestih pojavlja ženska na plaži, ki si v zvezek zapisuje neznano kaj, kar dopušča možnost, da jo dojemamo kot poročevalko, saj se zdi Paloma v tej vlogi morda malce preveč predvidljiva izbira.

     

     

    Lahkotnost pripovedi romanu ne odvzema teže, pač pa mu na nek način celo daje večjo veljavo. Kraj in čas dogajanja sta dobro izbrana, saj se slovenski bralec s počitnikovanjem v Dalmaciji zlahka poistoveti in se tako lažje osredotoči na samo dogajanje oziroma pomen zgodbe. Veronika Simoniti večkrat išče navdih v obmorskih krajih, saj je morje zanjo entiteta, ki »z valovi prinaša obilo asociacij, občutij, simbolov in metafor (posebno če gre za Sredozemsko morje).« 

     

     

    Kameno seme v bralcu prebuja že poznane občutke, ki pa jih Simonitijeva na zanimiv način poveže v zaokroženo celoto, ki najbrž nikogar ne more pustiti popolnoma ravnodušnega.

    Sorodni članki: