• Datum objave: ponedeljek, 9. marec 2015
  • The Sandman: Overture (ZDA)

    • Avtor: Neil Gaiman
    • Leto izdaje: 1989-1996, 2013 - 2014

    Za nesporna vrhunca stripovske umetnosti se navadno smatrata dve deli ameriškega stripa, ki sta ju, dokaj ironično, napisala Angleža. Govora je stripu Watchmen Alana Moora ter The Sandman Neila Gaimana. Slednje delo je sploh eno od najpomembnejših.

    Za nesporna vrhunca stripovske umetnosti se navadno smatrata dve deli ameriškega stripa, ki sta ju, dokaj ironično, napisala Angleža. Govora je stripu Watchmen Alana Moora ter The Sandman Neila Gaimana. Slednje delo je sploh eno od najpomembnejših, saj gre za enega prvih grafičnih romanov, ki jih lahko smatramo za visoko književnost. Med letoma 1989 ter 1996 je izšlo 75 številk stripa, ki ga v grobem lahko razdelimo na deset pripovednih niti, poglavij, pri katerih gre za vse od ene nenehne sage, kratkih stranskih zgodb ter zaključenih pripovedi.

     

     

    Večinoma stripi govorijo o Sanjah, enemu izmed Neskončnih, sedmih poosebitev konceptov, kakršni so smrt, delirij ter poželenje. Gre za bitja starejša in mogočnejša od poganskih bogov, angelov ter vseh, ki obstajajo v „redu stvarjenih reči“. S tem, da je Gaimana glavnega junaka postavil Sanje, Princa Zgodb, mu je uspelo stkati čudovit metafikcijski ep. Že sam Sanjee utelešenje metafikcije, saj je zanj rečeno, da je zbiratelj imen. Sanje, Morpheus, Onerios, Princ zgodb in tako je Gaiman je za svoje medbesedilne predloge vzel od svetih spisov, kakršna je starejša Edda nordijske mitologije ter povesti o egipčanskih bogovih, kitajska filozofska besedila, sveto pismo (dvoje angelov in Lucifer so eni najpomembnejših junakov te sage), pa vse do folklornega izročila irske in ameriške popkulture, med katere spada tudi plastična lepotica Barbie ter seveda stripovska tradicija DC Comicsov.  Sandmanove zgodbe se tako dogajajo v različnih časih ter krajih in Gaiman se spretno igra z tokom pripovedne umetnosti. Tako na svoj prav posebni način na novo pove mit o pevcu Orfeju, zgodbo o izmišljenem pisatelju, ki je ugrabil starogrško muzo, da je lahko s posilstvom iz nje izsiljeval navdih in prikaže, kako je William Shakespeare na vižo stave s hudičem sklenil dogovor s Sanjami ter zanj spisal Sen kresne noči in Nevihto.

     

     

    Zgodbe v Sandmanu so bogate in kompleksne. Gre za meditacije o umetnosti, smrti in nesmrtnosti, času ter posledicah naših dejanj. Gre za stripe, v katerih se akcija, eksplozije ter metanje skozi zidove umaknejo spretno spisani prozi metabesedila ter dialoga, pri katerih gre za nežna ljubezenska pisma zgodbam, bralcem ter pisateljem.

    Celo ko govorimo o vizualnem vidiku Sandmana, vidimo, da gre za širši umetniški projekt, saj je vsak zgodbeni lok zrisala druga skupina umetnikov. Tako so temačno zgodbo Season of Mist v izredno ostrem slogu narisali Malcolm Jones III, Steve Oliff ter Kelley Jones, intenzivno tragični konec serije pa je v mehki kombinaciji svinčnika ter akvarela nastala pod rokami Michaela Zullija, Jona J. Mutha ter Charlesa Vessa. Najbolj znan likovni element serije Sandman, njegova edina stalnica, so osupljivo lepe nadrealistične naslovnice Gaimanovega prijatelja, Davea Mckeana. Vsaka številka serije se tako začne z eno njegovih prečudovitih, grotesknih, nenavadnih kolažev, ki odsevajo nesnovno naravo sanj.

     

     

    V sedmih letih, kar je strip izhajal je Gaiman v njem ustvaril prečudovito mitologijo. Od zloglasnih sojenic, Korinčana – temnega odseva človeštva z zobmi namesto oči –  ter Lastovice, sovraga, ki uničuje svetove preprosto zato, ker je to v njegovi naravi. Mnogo vprašanj je zastavljenih in odgovorjenih tekom tkanja sveta Sanj, njegovih sorojencev Neskončnih ter ljudi, ki se znajdejo v njihovih svetovih, ampak izmed tistih ugank, ki so ostale nerazrešene, je mogoče največja ta: kdo je sovražnik, ki je bil izmozgal Princa sanj, preden ga je bil ujel tisti kult?

     

     

    The Sandman: Overture, miniserija, ki bo na koncu sestala iz šestih številk in izhaja od leta 2013, petindvajsetletnice serije, bo odgovorila prav na to in še na par drugih vprašanj. Na drobne skrivnosti, ki so se porodile iz tega ogromnega ter zapletenega stripovskega epa. Kronološko je zgodba prolog v serijo, ampak če jo hočemo resnično ceniti, če hočemo uživati v vseh drobnih aluzijah ter niansah, moramo najprej prebrati izvirno serijo. Kako bomo drugače vedeli, zakaj se v drugem poglavju pojavi drugačen Sanje, ves oblečen v belo, ki govori na drugačen, nežnejši način in je prijaznejši ter milejši do svojih služabnikov?

     

     

    Prva tri poglavja serije so spisana na vižo klasičnega Sandmana in huda nostalgija preplavi človeka, ko spet lahko prebira tiste čudovite besede, ki pred tabo ustvarjajo ter pojasnjujejo skrivnostni svet Neskončnih, svet, kjer se vse zdi kot nekakšna nežna meditacija o smrti, minljivosti ter zakonitostih sveta. Ne gre za cenen ponaredek originala, ki je namenjen le temu, da se ga na hitro proda, ampak je resnično del tistega čarobnega kanona, ki ga je Gaiman ustvaril pred dobro četrtino stoletja. O zgodbi sami je težko govoriti saj bi vsaka drobna malenkost znala pokvariti užitek ob branju, ampak lahko povem, da se vsaj v prvi polovici miniserije, ko se pripravlja šahovnica za skrivnosti spopad, zgodba zdi vredna Princa Sanj.

     

     

    Za razliko od izvirne serije, bo vso miniserijo zrisal le J. H. Williams III, torej ne bo tistega čarobnega mešanja umetnikov, in pomembneje, ne bo nikakršnih surrealističnih naslovnic Davea McKeana, ampak vseeno je to prava vizualna poslastica. Barve so intenzivne, liki zrisani z neverjetno pozornostjo do detajlov in sem ter tja, ko se za potrebe stranskih zgodb slog spremeni, se ta obenem primerno trga ter sovpada z ustaljenim stilom. Vizualno je to brez dvoma eden izmed najlepših stripov o Sandmanu in s svojo tipično skrivnostno domišljijo je prva polovica te stripovske serije popolna uvertura v mogočno opero Sandmana. Kako se bodo odrezali njeni zadnji trije deli, pa bomo izvedeli prav kmalu.

     

     

    Za vse tiste, ki dvomijo o stripih in ki menijo, da je to medij nezmožen resne ter pretanjene zgodbe je The Sandman prava serija, da pomočijo stopalo v vodo. Njegove subtilne, bogate zgodbe so pravi užitek ne le za ljubitelje stripov, ampak za vse, ki se jih je kdajkoli dotaknilo katerakoli književno delo, pravljica ali mitološka zgodba. Skupaj z vrhunskimi slikarijami gre res za enega od mojstrovin zahodnega stripa. Mogoče ni ravno nesporni kralj grafičnih romanov, ampak Sandman je vsekakor princ, ne le sanj, ampak tudi stripov.

     

     

    Sorodni članki: