• Datum objave: torek, 13. marec 2018
  • Philip Glass: Lepotica in zver

    • Premiera: 8. 3. 2018, SNG Opera in balet Ljubljana
    • Režija: Matjaž Farič
    • Dramaturgija: Tatjana Ažman in Staša Bračič

    Ne gre le za to, da moramo ljubiti s srcem in ne z očmi, uprizoritev spregovori tudi o magičnosti in pomenu dobrote, ki je še kako pomembna in aktualna vrednota tudi v današnji družbi in svetu (sploh zato, ker je je vedno manj).

    Na mednarodni praznik enakopravnosti žensk, tako zelo zveneč dan žena, se je v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana odvila težko pričakovana premiera opere Lepotica in zver skladatelja Philippa Glassa. Glasba in libreto opere sta ustvarjena po istoimenskem filmu Jeana Cocteauja iz leta 1947, gre pa za prvo slovensko uprizoritev kateregakoli opernega dela tega slovitega ameriškega skladatelja, ki v letošnjem letu praznuje častitljivih osemdeset let – uprizoritev je tako tudi poklon avtorju ob njegovem jubileju.

     

    Kdor spremlja glasbo Philippa Glassa, ve, da gre za izredno dinamično glasbo, polno svojevrstne dinamike in napetosti, ki tudi sicer močno zaznamuje skladateljevo avtorsko poetiko. Tudi opera Lepotica in zver je tako tehnično zahtevno delo, polno glasbenih in odrskih znakov, ki se jih je potrebno lotiti precizno in z občutkom, predvsem zaradi hitrega tempa dogajanja, ki ga dodatno oteži še stalno menjavanje prizorov. Slednje je dokaj posrečeno razrešeno s premično scenografijo Marka Japlja, ki jo na odru pred našimi očmi upravlja približno deset scenskih delavcev, ki so dovolj nevpadljivi, da nam – kljub temu, da jih zaznavamo – ne rušijo odrske iluzije. Princip dramske gradnje libreta je zvesto povzet po filmu, zato narekuje svoje zakonitosti – dialog je fragmentaren, velikokrat prekinjen, pa tudi ustavljen s tišino. Ustvarjalci (režiser Matjaž Farič, dramaturginji Tatjana Ažman in Staša Bračič) so se s tem dobro spoprijeli in ustvarili dinamično celoto, ki drži napetost do konca, energija na odru pa ne popusti v sicer kratki in strnjeni stvaritvi (predstava traja dobro uro in pol). Če je v režijskem smislu dogajanje mestoma upočasnjeno in se nagiba k monotonosti (do določene mere tudi zaradi stalnega spreminjanja prizorišča in samih zahtev libreta), pa je velika dodatna oplemenitev natančna koreografska izdelanost fizičnih in abstraktnih odrskih likov, ki jih izvaja dvanajst plesalcev (koreograf Matjaž Farič). Le-ti močno pripomorejo k dinamiki odrskega dogajanja, skupaj s svetlobo (oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak) in v dogajanje dobro umeščenim videom (ravno tako Matjaž Farič) pa tvorijo vizualno bogate odrske slike, ki lepo zaokrožijo polno in napeto glasbeno dogajanje. Češnjo na vrhu torte prida še ekstravagantna kostumografija Alana Hranitelja.

     

    Glede na precejšnjo zahtevnost glasbenega dela so bili solisti dobro pripravljeni, svoje vloge pa so pripravili natančno, izdelano in lepo usklajeno z orkestrsko podlago (dirigentka in glasbena vodja Živa Ploj Peršuh). Za premiersko predstavo nekoliko nenavadno visoko število gostujočih pevcev je prineslo nekaj svežega vetra in nove energije na ljubljanskih opernih deskah, verjetno najbolj markantna pa je bila že dolgo napovedovana naslovna vloga zveri v izvedbi mladega češkega baritonista Filipa Bandžaka.

     

    Ljubljanska Opera nam je tako predstavila natančen in estetsko (zelo) zadovoljiv izdelek, ki je dobro uravnotežen, dodelan in logično zaokrožen, na drugi strani pa ni pretenciozen niti ni preobložen z informacijami – kar bi se sicer znalo hitro pripetiti. Kljub temu, da je zgodba večini dobro poznana, se zdi njeno sporočilo vseeno smiselno ter gladko in brez pretiravanj pride na plan: ne gre le za to, da moramo ljubiti s srcem in ne z očmi, uprizoritev spregovori tudi o magičnosti in pomenu dobrote, ki je še kako pomembna in aktualna vrednota tudi v današnji družbi in svetu (sploh zato, ker je je vedno manj). Ljubezen (če je iskrena) pa je tista, ki je tesno zvezana z dobroto in ki ima moč spreminjati našo vizuro sveta in nas popeljati v srečen konec. Po spustu zastora je v nas ostal dober občutek, da tudi odrasli kdaj pa kdaj še potrebujemo pravljice.

    Sorodni članki: