• Datum objave: petek, 8. september 2017
  • Michel Houellebecq: Podreditev

    • Založba: Cankarjeva založba
    • Leto izdaje: 2016
    • Prevod: Mojca Medvešek

    Houellebecq ni zgolj pamfletist, je tudi veliki literat sedanjega srednjega razreda. Podreditvi bi zato težko očitali islamofobijo, tudi kot svarilo pred islamsko grožnjo bi jo težko brali. Islam v tem romanu ni sovražnik, ampak rešitelj.

    O Podreditvi je bilo povedano že vse, kar je bilo potrebno povedati. Še preden smo dobili slovenski prevod, smo lahko brali nekatere odlične analize, pa tudi potem jih ni manjkalo. Scenarij, ki ga je spisal Houellebecq, je z vso paniko okrog beguncev postal tako rekoč splošno znan – vsaj v samooklicanih kulturnih krogih našega malomeščanstva, v katere se, hočeš nočeš, prištevam tudi sam.

     

    Tudi sicer ni kaj dosti povedati, kajti kot je v nekaj mesecih od izida ugotovil, rekel in zapisal marsikdo, se ta roman od Houellebecqove paradigme pisanja ne oddaljuje, ampak ji popolnoma sledi: moški srednjega razreda, srednjih let, povprečen v vseh svojih aspektih in s precejšnjo zalogo frustracij glede lastne spolnosti in drugih aspektov medčloveških odnosov. Rešitev in izhod, ki je vedno reakcionarna in antirazsvetljenska …

     

    V Podreditvi se torej še enkrat izkaže, da Houellebecqovo pisanje občuti invazijo trga v vse pore življenja, še posebno pa v spolnost in intimna razmerja, kot hudo obremenjujočo. Vpeljava konkurenčnosti na trg ljubezenskih zvez pomeni namreč za Houellebecqovega patetičnega in povsem nekonkurenčnega moškega protagonista nujno katastrofo. Nič čudnega torej, da François, protagonist Podreditve – samooklicani liberalni levičar – na neki točki zagovarja vrnitev tradicionalnih spolnih vlog, ki bi ukinile trg ljubezenskih razmerij.

     

    François, ki je sicer strokovnjak za Huysmansa, je paradigmatski lik tako za Houellebecqa kot tudi za veliko število drugih romanov (podobne protagoniste najdemo recimo pri letošnjih finalistih nagrade kresnik, o čemer sem pisal drugod). Malomeščan, ki mu svet s tečajev meče že sam obstoj nečesa ali nekoga onkraj njega, ujet v svoje samoizpovedovanje na videz ne more ničesar zadržati zase (kar je seveda nujni tehnični pogoj takšnega romana). Houellebecq je resnični mojster tega tipa romana in lika. Nedvomno je prav njegov mojstrski prikaz tovrstne subjektivnosti eden glavnih razlogov za njegovo uspešnost.

     

    Malomeščanski lik je lik brez kulture (tudi ko je univerzitetni profesor). Na kulturi je udeležen le kot na simulakru (piše članke za ugledne publikacije, je vabljen na ugledne sprejeme in podobno), sam pa je scela in povsem nekulturen. Umetnost, moralnost, liberalizem, pravice žensk, univerza, razsvetljenstvo – vse to zanj ne pomeni ničesar substancialnega. Resnična in končna substanca je namreč prav on sam. Vse onkraj njegovih (spolnih) potreb so iluzije, takorekoč fantazme, ki mu preprečujejo zadovoljitev.

     

    Kadar naletimo na podobne like drugod, lahko pričakujemo, da bodo te značilnosti prisotne, vendar potisnjene v ozadje. Pogosto so v ospredju raje otroške travme, nerazrešene pretekle izkušnje ali patološke motnje, ki naj bi likovo individualnost naredile pomembno, hkrati pa prikrijejo oziroma upravičijo njegovo nasilnost, šovinizem, nekulturnost, nekonkurenčnost in splošno nezmožnost soočenja z vsem onkraj njega. Houellebecq pa obrne to situacijo in potisne travme in drugo navlako v ozadje ter zastavi resnični problem zadovoljitve želja in potreb tega čisto normalnega subjekta. Rešitev je seveda vrnitev v neko fantazmatsko družbo harmonije, kjer je prosti trg odpravljen in je vse spet priključeno moškemu subjektu v funkciji zadovoljevanja njegovih užitkov in potreb ter brez samostojnega obstoja. Poligamija v Podreditvi to lepo ilustrira: ena ženska za kuho, druga za posteljo …

     

    Važno je predvsem to: svoboda ni po zmagi islama na volitvah na noben način kratena, liberalizem ostane nedotaknjen. Ne izvaja se nikakršno nasilje, ne izvaja se nikakršna centralizacija. Vse se dogaja v skladu z interesi akterjev. To pa (v tem tipu romana) pomeni ravno ljudi, kot je François – malomeščanske subjekte. Njihovo nasprotje, neodvisne ženske, ki lahko svobodno sodelujejo na trgu intimnih zvez, povzročajo takšnemu tipu romana že same po sebi problem, kadar morajo biti reprezentirane kot subjekti (pogosto je konsekvenca ta, da se o njih govori kot enigmatičnih ali pa subjekt misli namesto njih in jim v usta polaga občutja), so v Podreditvi prikladno odpravljene. V tem smislu je Podreditev res pamflet: za dobre stare tradicionalistične vrednote – pri čemer ni važno, kdo jih prinese (neonacistična gibanja so v romanu prepoznana kot nezmožna, da bi uveljavila ta program).

     

    Podreditev je tako roman o zlomu socialno-liberalne paradigme v korist konzervativne (proti)reforme družbe. Na nek način je tudi roman o obdobju prehoda, tistem obdobju torej, ki dela sive lase tako teoretikom revolucije kot pisateljem utopičnega žanra. Kako po prevzemu oblasti doseči spremembo stanja? Kako spremeniti ne samo zakone, ampak tudi ljudi in njihove odnose?

     

    Podreditev ne ponuja konkretnega odgovora na ta vprašanja. Demonstrira pa – in to zelo uspešno – nezmožnost liberalizma, da se taki spremembi upre. Ne analizira torej samega mehanizma prehoda, ki ostane nekoliko mističen (pričakovano, a nepojasnjeno izginotje trgovine z erotičnim perilom, sprememba ženske mode ipd.), analizira pa liberalni odziv in ravnanje v teh okoliščinah. Predmet Podreditve so pogoji možnosti konzervativne proti-reformacije družbe, ki so prisotni v liberalnem (oziroma malomeščanskem) subjektu. Liberalizem ni samo nezmožen odpora proti tej spremembi, takšna sprememba v liberalcu, kakor ga slika Houellebecq, najde že pripravljeno mesto, že delujočo željo – regresija v eksplicitni patriarhat in fašistični ekonomski model, skratka ni v nasprotju z interesi liberalnega malomeščanstva in neoliberalne države. Islam, ki v romanu prek svoje stranke prevzame oblast v Franciji, je tu bolj ali manj naključni akter, lahko bi ga zamenjala tudi kaka druga ideološka formacija (čeprav morda ne v tem zgodovinskem trenutku in ne pri Houellebecqu) in ga v preteklosti v podobnih literarnih in neliterarnih okoljih tudi že je. Reminiscence na razne pamflete in drugo (takrat pogosto antisemitsko obarvano) agitacijsko literaturo s konca devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja, ki utegnejo bralca obhajati, zato prav gotovo niso čisto naključje.

     

    Vendar pa Houellebecq ni zgolj pamfletist, v nekem drugem smislu je tudi veliki literat sedanjega srednjega razreda. Podreditvi bi zato težko očitali islamofobijo, tudi kot svarilo pred islamsko grožnjo bi jo težko brali. Islam v tem romanu ni sovražnik, ampak rešitelj (tudi pred vsakih nekaj let ponovljeno predvolilno grožnjo neonacistov).

     

    Françoisovo spreobrnjenje v islam na koncu romana zato ni cinično, ampak je ponovitev Huysmansove. Ta se je spreobrnil v krščanstvo iz konformizma, ugotavlja François. Vendar sodobno krščanstvo nima več moči, da bi zagotavljalo udobje, ni v skladu z interesi liberalnega malomeščana. Od njega zahteva odpovedi, ki jih ni pripravljen sprejeti. Nasprotno pa Ben Abbesov islam (se pravi Houellebecqov fiktivni konstrukt) omogoči takorekoč organsko izpolnjevanje Françoisevih interesov (predvsem s poligamijo). Notranja logika romana zato ni antiutopična, ampak teži k čisti utopiji. Da je roman razumljen kot antiutopija (in posledično kot usmerjen proti islamu) je prej posledica tega, da si noben levo-liberalec pri zdravi pameti ne bi drznil niti samemu sebi priznati, da se v Houellebecqovih protagonistih prepozna. To bi bilo nemoralno, nesprejemljivo, nekulturno. Zato jim seveda nasprotuje in vidi v Houellebecqovih romanih prave in žive freske sodobne dekadenčne družbe, ki ji tudi sam nasprotuje – kot izhodišče moraliziranja torej.

     

    To bi lahko imenovali Houellebecqova dvojna igra. Kot pisatelj gre predaleč, da bi se kdorkoli lahko poistovetil s tistim, kar opisuje in ravno zato ga lahko berejo in v njem uživajo vsi. Na podlagi njegovih romanov lahko sladostrastno moraliziramo ali pa se predajamo kakim bolj »nizkotnim« užitkom.

     

    Izhodišče krize subjekta v Podreditvi sta res biopolitični dispozitiv in potrošništvo, odtujenost in kontradikcije sodobne družbe, toda konzervativna rešitev ne sledi iz poraza bipolitike in potrošništva, ampak organsko iz niju. Konzervativnost islama je idealna in kompatibilna rešitev, ki ravno odstrani vse kontradikcije, vsa nasprotovanja subjektu, ne da bi njega samega prizadela. Paradoks, na katerega (marketinško zelo premeteno) igra Houellebecq, je, da je ravno s pozicije, ki je identična Françoisevi, to nemogoče videti. Ker nam mora biti François odvraten, se z njim ne maramo identificirati in prepoznati, kam vodijo naši interesi. Nasprotno pa je vse skupaj še predobro vidno, če se postavimo na pozicijo, ki ne deli Françoisevih interesov (ali seveda ob popolni identifikaciji). Za nekatere je torej Podreditev odlična ravno kot študija razrednega sovražnika. Za druge kot potrditev vseh strahov pred muslimani, ki nam grozijo prek naših lastnih elit. Za tretje kot realistična analiza bolezni sodobnosti (vključno s potrošništvom in islamom).

     

    Tip romana, s katerim imamo opravka, svoje like tudi sicer postavlja v neko zelo podobno, čeprav običajno manj dramatično, vlogo kot Podreditev. Javkanje posameznika nad lastnimi nesrečami v sodobnem svetu. Houellebecqov dosežek je ta, da odstrani vso navlako in izpostavi golo materialnost sveta in javkajočega posameznika, ne da bi se skrival za moraliziranjem, psihologiziranjem in podobnimi običajnimi postopki. Pri tem se zdi, da mu ravno odstranjevanje raznih moralističnih in drugih zadržkov omogoča predlagati njegove antirazsvetljenske rešitve. Njegova konzervativnost torej ne izhaja iz tradicionalne morale, religioznih ali estetskih čustev, ampak se organsko razrašča iz malomeščanstva njegovih likov: je naravna posledica njihovega materialnega položaja in njihovega interesa. Spust na materialno raven je tukaj (kot vedno) razkrinkanje. Ali smo ga sposobni prepoznati, pa je odvisno od tega, ali smo sposobni materializma.

    Sorodni članki: