• Datum objave: sreda, 5. avgust 2015
  • Maja Vidmar: Minute prednosti

    • Založba: LUD Literatura
    • Zbirka: Prišleki
    • Leto izdaje: 2015

    Minute prednosti so zbirka, ki preseneča s svojo nepregledno globino, stkano iz močnih in pogumno neposrednih pesmi.

    Pesniške zbirke se v naslovih rade razkrivajo ali vsaj ponudijo kanček svoje vsebine, svojega skritega bistva. Tudi pri Minutah prednosti se najprej zdi, da je tako, naslov deluje svetlo in precej optimistično, toda kmalu se izkaže, da je del temačnejšega konteksta. Naslov je izpeljan iz delno zamolčanega verza iz pesmi Lovec zver: »Niti minute, niti / minute prednosti mi ne daš.« Gre torej za zanikanje prednosti, za nezmožnost pobega od »lovca«, ki ga pesniški subjekt naslavlja z »Veliki preganjalec«. Z njim se razkriva enigmatični naboj naslova in s tem tudi zbirke, ki je notranje razrvana, v svojem izrazu mestoma nalašč kontradiktorna in nasploh izzivajoča. Nenehno se poraja občutek nekakšne avtoritete, ki visi nad subjektom ter ga podzavestno preganja in izčrpava – toda ravno s tem mu daje možnost in priložnost za osvoboditev: »Tu se je treba ustaviti, / vdihniti vmesni zrak / in ne drveti v to, kar bo.«

     

    Zgovorna je tudi razporeditev naslovov, ki si sledijo v neke vrste valovih – najprej imamo »živalske« naslove (Ribe, Srnjaček, Sinička, Volkovi itd.), neprecenljiv pomen živali za zbirko Minute prednosti je jasna že takoj, sploh pa se živali obračajo na subjekt in v njem povzročajo spremembe, ga oblikujejo. Temu sledijo »Pesmi o…«, ki se nanašajo predvsem na predmete (Pesem o zadrgi, Pesem o kolenu, Pesem o darilu), potem nas eden za drugim zalijejo Gnev, Sram, Žalost, Tesnoba in Strah, dokler nas popolnoma ne preplavijo zadnje pesmi, ki so večinoma vse nenaslovljene, naslov pa nadomešča prvi verz Kdo si? Ravno konec zbirke pove največ, saj se pesmi skozi celotno knjigo počasi in neumorno stekajo vanj, v neizbežno vprašanje o eksistenci, ki naslavlja obenem najbolj krute, a tudi najbolj iskrene pesmi: »Čakam na izvide. / Dokler jih kdo / ne pogleda, / so možnosti / odprte.« Zadnje pesmi so vztrajni odmevi, ki vprašujejo, a vedo, da odgovora nikoli ne bo; nič čudnega torej, da se zadnja pesem glasi: »Kdo si? // Ne vem. / Vsi omenjeni / so tukaj.«

     

    Oblikovno so pesmi napisane v prostem verzu, koherentnost zbirke pa poleg motivike vzpostavlja predvsem prepoznavna ritmika, ki jo gradijo zelo kratki, na trenutke odsekani verzi:

     

    »Ti poznaš to tiho / jutro, zato kadiš na / balkonu in za vrati / utiraš isto sled.« Da pa se zbirka ne bi preveč ustalila v enem občutju, resnost mestoma pretrgajo verzi, kot je recimo ta iz Pesmi o šivalnem stroju, »ki ima dušo, / a ne bo prišel v nebesa, / ker me namerno zajebava.« Vidmarjeva ostaja pri preprostih podobah, znotraj katerih pa išče nove načine za samoizražanje. Minute prednosti so zbirka, ki preseneča s svojo nepregledno globino, stkano iz močnih in pogumno neposrednih pesmi.

    Sorodni članki: