• Datum objave: torek, 2. maj 2017
  • Kurja polt: sklop kratkic

    • 4. Festival žanrskega filma Kurja polt
    • 19. do 23. april 2017
    • Kinodvor & Slovenska kinoteka / Ljubljana

    Kratkice filmov Vudu, Če bi ..., Triler – krut film, Muha, Beli pes, Moram vprašati svojo mamo, Kazenski park, Pobeg iz New Yorka in Napad na policijsko postajo 13.

    Vudu (I Walked With a Zombie, rež. J. Tourneur, ZDA, 1943)

    Piše: Aljaž Vogrin

    Ocena: +

     

    Njegov naslov nakazuje cenenost, toda filmu Sprehajala sem se z zombijem pristajajo čisto drugi pridevniki – je eleganten, premišljen in srhljiv na nevsiljiv način. Zgoden (1943!), po današnjih merilih dokaj netipičen predstavnik žanra, sprva narobe razumljen, danes pa smatran kot klasika, pripoveduje zgodbo o mladi kanadski medicinski sestri Betsy Connell (Frances Dee), ki dobi službo na karibskem otoku. Skrbeti mora za ženo plantažnika Paula Hollanda (Tom Conway), v katerega se sčasoma zaljubi. V nesebični želji po ozdravljenju njegove katatonične družice se zateče k vudujskemu kultu, kar ima pogubne posledice. Vsesplošna zadržanost filma, med drugim razvidna iz dejstva, da domnevni nadnaravni elementi niso ne potrjeni ne ovrženi, je osvežujoča in spada med številne razloge, zaradi katerih je ogled vreden tudi 74 let kasneje.

     

    Title: I WALKED WITH A ZOMBIE ´ Pers: DEE, FRANCES ´ Year: 1943 ´ Dir: TOURNEUR, JACQUES ´ Ref: IWA001AP ´ Credit: [ RKO / THE KOBAL COLLECTION ]

     

    Če bi … (If …, rež. L. Anderson, Velika Britanija, 1968)

    Piše: Aljaž Vogrin

    Ocena: +

     

    »Bodite prijazni do hiše in hiša bo prijazna do vas«, se glasi nagovor ravnatelja internata, ki v filmu Če bi … Lindsaya Andersona služi kot nekakšen mikrokozmos tedanje angleške družbe. Ta skrajno konservativna ustanova se močno potrudi, da v kali zatre vsako stvar, dejanje ali misel, ki ji ni pogodu. Princip, po katerem se poslušnost nagrajuje, svobodomiselnost ali celo uporništvo pa kaznuje, je prignan do skrajnosti, kar gre v nos uporniški trojici prijateljev, ki jo vodi Mick Travis – igra ga Malcolm McDowell, po vsem videzu že v pripravah na Peklensko pomarančo (A Clockwork Orange, 1971). Vsaki kazni sledi nova potegavščina, drznejša od prejšnje, kar neizogibno privede do tragičnega konca. Glede na letnico izida zares izjemna vizualna podoba (ki zaradi mešanja barvnega in črnobelega formata poraja dvome o tem, kaj se zares dogaja) v kombinaciji z dolgimi, živimi kadri, priča o prelomnem filmu, da o igri in scenariju niti ne govorim.

     

    if_1

     

    Triler – krut film (Thriller  A Cruel Picture, rež. B. Vibenius, Švedska, 1973)

    Piše: Simona Zupanc

    Ocena: +

     

    Švedska igralka Christina Lindberg, takrat 22-letno dekle, igra glavno vlogo (Friggo) v kultnem švedskem filmu Triler – krut film. Ta je provokativen predvsem zaradi vsebine, ki je bila za Švedsko v zgodnjih 70-ih popolnoma nesprejemljiva. V filmu smo namreč priča mnogim tabuiziranim temam, kot so homoseksualnost, drogiranje, nasilje, posilstvo, prostitucija pa vse do necenzuriranega spolnega odnosa, ki meji na pornografijo. Poleg šokantne vsebine pa je v filmu izstopajoča tudi kostumografija. Enooka Frigga, ki otroštvu zaradi posilstva onemi, se iz deklice v rumenem kostimčku skozi zgodbo prelevi v pravo fatalno žensko v dolgem črnem usnjenem plašču, s prevezo čez oči in puško v rokah. Z željo po maščevanju tistim, ki so ji uničili življenje, lahko spremljamo njen strateški načrt za njegovo izpeljavo. Tako se iz pridne podeželske punčke izoblikuje v mojstrico hitre vožnje, natančno strelko, karateistko in v neodvisno žensko, kar je pravi balzam za vse feministke in feministe. Vse te veščine, ki se jih uči ob prostih dnevih, ji kasneje pomagajo do izpolnitve zastavljenega cilja.

     

    vJ9bk2jgA0YDJvgtEKL6dbahGd8

     

    Muha (Eega, rež. S. S. Rajamouli, Indija, 2012)

    Piše: Simona Zupanc

    Ocena: +

     

    Okvir filma je zgodba, ki jo oče pove svoji hčerki pred spanjem. Protagonist je mladi Nani (Naveen Babu Ghanta), ki kar dve leti vztrajno dvori svoji sosedi. Bindhu (Samantha Ruth Prabhu) se zanj ne zmeni preveč in ga pušča v dvomih, čeprav je v resnici tudi sama zaljubljena vanj. Zgodba se zaplete, ko mladenko opazi bogat poslovnež in ženskar Sudeep (Sudeep Sanjeev), ki je vajen, da v življenju dobi vse, predvsem pa da osvoji srce vsakega dekleta. Zaradi ljubosumja se Sudeep odloči ubiti tekmeca, kar mu tudi uspe. Kasneje Nani reinkarniran kot muha maščuje svoj umor in poskuša zaščititi Bindhu pred Sudeepom. Pri izpeljavi naloge mali muhi pomaga Bindhu, hkrati pa smo priča tudi nenavadnemu razcvetu njune ljubezni. Rajmouli navdušuje s perfektnimi kadri, polnimi norosti, prismojenega humorja in nepredvidljivosti, vse skupaj pa obogatijo še muzikalične točke, ki te kar prilepijo na sedež.

     

    326984-eega

     

    Beli pes (White Dog, rež. S. Fuller, ZDA, 1982)

    Piše: Aljaž Vogrin

    Ocena: +

     

    Na prvi pogled se zdi, da je žanrski film zadnja oblika filmske umetnosti (ali umetnosti nasploh), s katero bi bil mogoč družbeni komentar. Vplivni ameriški režiser Samuel Fuller je vseskozi dokazoval nasprotno, tudi s sprva po krivici obsojanim Belim psom. Julie Sawyer (Kristy McNichol), mlada ženska z igralskimi ambicijami, naleti na čudovitega nemškega ovčarja; vzame ga k sebi in se obenem posveti iskanju lastnika. Sčasoma se izkaže, da bela ni le njegova dlaka, saj povsem podivja ob pogledu na temnopolto osebo: lastnost, za katero je kriv njegov rasistični gospodar. Temnopolti krotilec psov Keys (Paul Winfield) je trdno odločen, da bo »iz gospoda Hyda spet naredil dr. Jekylla.« Očitki rasizma povedo več o človeški kratkovidnosti in neumnosti kot o samem filmu – gledalec od njega namreč odide obogaten, četudi depresiven konec nakazuje, da se vcepljenega rasizma ne da izkoreniniti, tako pri živali kot pri človeku.

     

    white_dog_2

     

    Moram vprašati svojo mamo (Maid in Sweden, rež. D. Wolman kot F. Johnson, Švedska/ZDA, 1971)

    Piše: Simona Zupanc

    Ocena: o

     

    19-letna Inga (Christina Lindberg) se iz majhne vasice, kjer živi s starši, odpravi na obisk k svoji sestri Greti (Monica Ekman) v prestolnico Švedske. Med obiskom v Stockholmu pa spozna, da življenje ponuja še marsikaj drugega. Inga tako prvič vidi svojo starejšo sestro z moškim in ne samo z moškim, prvič tudi odkrije, kaj dejansko »odrasli« počnejo med štirimi stenami in pod rjuhami. Tako nedolžna in brez izkušenj, vendar skušnjave vredna Inga doživi niz romantičnih dogodivščin. Sprva observacijsko, kasneje na lastni koži to občuti z Björnom (Leif Naeslund), izkušenim in postavnim mladeničem. Film Moram vprašati svojo mamo je bil eden izmed teh, ki je v zgodnjih 70-ih, ljudem odkrival seks. Šlo je za tekmovanje ustvarjalcev: kdo si upa pokazati več? Zaradi tekmovanja v provokativnosti pa izostaja posluh za igro. Kvaliteto filma ohranja drzna igralka Christina Lindberg, vsekakor pa ne vsebina in igra.

     

    maid_in_sweden_5

     

    Kazenski park (Punishment Park, rež. P. Watkins, ZDA, 1971)

    Piše: Aljaž Vogrin

    Ocena: +

     

    Kazenski park Petra Watkinsa se (podobno kot Orwellov roman 1984) na srečo tudi mnogo let po izidu zdi nekoliko pretiran, a ni povsem jasno, kako dolgo bo še tako. Prikazuje svet, v katerem je pravzaprav častno postati kriminalec, svet, v katerem protikultura ni le nezaželena in preganjana – kaznovana je na najstrožji, že skoraj tragikomičen način. Skozi zelo spretno montažo spremljamo dve skupini »zločincev«, katerih glavni prestopek je svobodomiselnost in nagovarjanje h kritičnemu mišljenju. Ena prestaja sojenje, druga ga že ima za seboj, toda ultimat, ki sledi, je enak: dolge zaporne kazni ali tri dni v Kazenskem parku, torej 85 kilometrov hoje po puščavi brez hrane in vode z vojaki za petami. Če dosežejo ameriško zastavo na koncu, so prosti, toda, kot spozna peščica najvztrajnejših, te igre ni vredno igrati. Vsi elementi filma so tako dodelani, da mu karikiranje lahko oprostimo.

     

    punishment_park_1

     

    Pobeg iz New Yorka (Escape From New York, rež. J. Carpenter, ZDA, 1981)

    Piše: Aljaž Vogrin

    Ocena: +

     

    Snaku Plisskenu je vseeno. Eden prvih svoje vrste, arhetipski antiheroj, ki sta ga v začetku osemdesetih ustvarila režiser John Carpenter in scenarist Nick Castle, se na misijo v filmu Pobeg iz New Yorka ne bi nikdar podal prostovoljno. Rešiti mora predsednika, ki zasilno pristane v New Yorku; zaradi izredno visoke stopnje kriminala je leta 1997 celoten Manhattan pravzaprav orjaški zapor brez stražarjev. Z nenavadnim imenom, legendarnimi enovrstičnicami, značilnim načinom govora, očesno prevezo in anarhično miselnostjo je Snake Plissken, ki ga odlično upodablja Kurt Russell, eden najbolj zapomnljivih junakov žanrskega filma – njegov vpliv sega daleč, med drugim do prelomne serije videoiger Metal Gear. V postapokaliptičnem okolju ga obkrožajo ekscentrični liki in vsesplošna čudaškost, ki je zaradi zmernega tempa toliko bolj izrazita. Poudarek ne leži na akcijskih sekvencah, temveč na vzdušju, ki je po zaslugi prepričljivega prizorišča ter prepoznavne glasbe odlično. Film je zato vsekakor priporočljiv, četudi se njegova resnična izjemnost konča po mojstrskem polurnem uvodu.

     

    escape_from_new_york_1

     

    Napad na policijsko postajo 13 (Assault on Precinct 13, rež. J. Carpenter, ZDA, 1976)

    Piše: Aljaž Vogrin

    Ocena: +

     

    Napad na policijsko postajo 13, šele drugi film v plodoviti karieri ameriškega režiserja Johna Carpenterja, že priča o njegovem velikem talentu. Strukturiran je kot vestern: navdih namreč črpa iz filma Rio Bravo (1959). V policijsko postajo se na večer pred zaprtjem zateče starejši moški, ki ga je tolpa, ki jo ima za petami, trdno odločena ubiti ter tako maščevati smrt enega svojih članov. Preostanek filma tvori obleganje, v katerem morajo policisti in zločinci, prav vsi zapomnljivi in glede na okoliščine dobro definirani, pozabiti nesoglasja in skušati preživeti do jutra. Carpenter iz skromnih sredstev, ki so mu na voljo, iztisne toliko, da vsesplošen minimalizem sploh ni opazen. Številne odlike, denimo zanimive interakcije med liki, neprestana klavstrofobičnost, glasba, ki jo je tudi tokrat napisal sam, ter obilica humorja, ki ga najde v še tako brezupnih situacijah, poskrbijo, da je Napad na policijsko postajo 13 še danes spoštovanja vreden kriminalni triler. Leta skriva presenetljivo dobro; pretiran in bleščav remake, posnet skoraj tri desetletja pozneje, mu ne seže do kolen.

     

    assault_on_precinct_1

    Sorodni članki: