• Datum objave: četrtek, 19. januar 2017
  • Jernej Županič: Tatar

    • Založba: LUD Literatura
    • Leto izdaje: 2016

    Prednost Tatara je, da ni obseden z avtentičnostjo oziroma izkušnjo sploh. Podobe zato niso v funkciji zarisovanja (notranjega) življenja in izkušnje, niso obtežene z metaforično vrednostjo, ampak so preprosto alegorične.

    Če daš šimpanzu pisalni stroj in dovolj časa, bo napisal Hamleta. Če daš pesniku pesniško zbirko, bo med drugim napisal tudi nekaj pesmi. Poezijo Jerneja Županiča bi lahko pisal tudi naključni algoritem: v pesmih ni namreč nobenega znaka, da jih je napisal neki Županič – še dobro, pesmi, ki strašijo z obrazi svojih pesnikov, so mi namreč zoprne.

     

    S tem je povezana neka skromnost in zavedanje lastnega mesta: »Ker nimam lastnosti poezije, / je ne pišem in ne berem.« Seveda bi lahko te verze bral ironično, verjetno je to celo prevladujoče branje, vendar za to nekako ne najdem opore v etosu teh pesmi.

     

    Jezik te poezije ne razpada, niti v nasilnem pogonu ne trga realnosti. Na ravni skladnje in slovnice sploh ni skoraj nikakršnih eksperimentov, z nekaj redkimi izjemami, kjer so pravila začasno suspendirana v službi ustvarjanja pomenske dvoumnosti. Jezik je skratka popolnoma pod nadzorom, obvladan, ukročen v najbolj konvencionalnem smislu.

     

    Podobe in upesnjeno se po drugi strani nizajo nekoliko bolj neukročeno in brez reda, toda ne nujno – občasno zelo urejeno in trdno gradijo parabolični lok pesmi. Kadar so spuščene z vajeti, je uspeh pesmi sicer nekoliko bolj negotov, vsaj kar se potencialne sporočilnosti tiče, toda ker v vseh pesmih, tudi v trdneje grajenih, estetski učinki prevladajo nad morebitnimi sporočilnimi, to ni nujno slabost. Parabolični ton, ki se ohranja skozi celotno zbirko, je njena najmočnejša in najprepričljivejša plat. Kot sredstvo sinteze povezuje podobe in motive ter na estetski ravni proizvaja učinka celovitosti in smisla. Hkrati je tudi najmočnejši vir poetičnosti, ki je suhoparna in običajna raba jezika ne more zagotoviti.

     

    Na nek način gre za klasicistično, konzervativno liriko. Mnogo potez si deli s preostankom sodobne pesniške produkcije – na primer podobje, ki je sicer moderno, vendar anahronistično. Podobe premoga, delavcev in avtomobilov v liriki že dolgo niso več problematične (kaj šele aktualne), kot so na primer internet, mobilni telefoni in računalniki, ki še vedno predstavljajo pesniški problem. Prednost Tatara je, da ni obseden z avtentičnostjo oziroma izkušnjo sploh. Podobe zato niso v funkciji zarisovanja (notranjega) življenja in izkušnje, niso obtežene z metaforično vrednostjo, ampak so preprosto alegorične. Nastopajo kot konkretne abstrakcije, brez real-politične vsebine, pa tudi brez ironije: povsem ne-subverzivno so utopične. Napaja jih zgolj lahkotno veselje, nasploh niso obremenjene z metafizično težo. »Jaz« in »ti«, ki v poeziji pogosto abstraktno nadomeščata »prepovedane« metafizične besede (ljubezen, svoboda, resnica ipd.), sta povsem nepretenciozno povrnjena v čisti lingvistični kategoriji. Prikladno prazni, nezapolnjeni s pesnikovimi doživljaji, sporočili in nasploh njegovo osebo sta razpoložljivi, kakor premog. »Premog je industrijska revolucija / in premog je metafora za mojo dušo.«

     

    Ravno zato, ker ni v Tataru ničesar na tak ali drugačen način presežnega, ker je na nek način čisto prazen vsakega smisla, vsake pretenzije po avtentičnosti, vsake metafizične kategorije, ker zbirke ne ženejo niti čustva niti želje: »V žilah premoga / je več krvi kot / v mojih brezkrvnih stavkih,« je vse, kar ostane, lahkotno veselje nad tem, kar sama je. Namenjena ni niti pesniku, ki ga v pesmih tako ali tako ni, niti bralcu, čeprav je zelo dostopna. Je na star larpurlartističen način (česar za večino sodobne pesniške produkcije ne bi želel reči) namenjena sama sebi in sama s sabo povsem zadovoljna, ne da bi pozivala k boju, razumevanju ali komunikaciji. Ponavljajoči se motivi (Odisej, premog, delavci slon ipd.), ki niso zasidrani na nobeno izven tekstualno danost, čustvo ali izkušnjo, s svojim dobrodošlim ponavljanjem pridobivajo na konkretnosti in gradijo svoj lastni estetski svet.

     

    Poezija v Tataru torej ni ravno živa, je pa prijetna.

    Sorodni članki: