• Datum objave: petek, 27. februar 2015
  • Jean Genet: Zaljubljeni jetnik

    • Založba: Center za slovensko književnost (Aleph)
    • Leto izdaje: 2014
    • Prevod: Suzana Koncut

    Gverilci, kmetje na razrvanih območjih, opustošeni in obubožani; idejni vodje palestinskega upora in veljaki, ki poganjajo mašinerijo konflikta, prek Geneta dobijo svoj glas in pozornost javnosti, ki si jo nedvomno zaslužijo.

    Romana Zaljubljeni jetnik francoskega pisatelja in dramatika Jeana Geneta nedvomno ne moremo uvrstiti v kategorijo lahkotnih potopisno-biografskih romanov. Loteva se namreč tematike, ki je nemalokrat obravnavana kot ena težjih polemik modernih mednarodnih odnosov. Izraelsko-palestinski konflikt, ki območje Bližnjega vzhoda pesti od približno začetka druge polovice dvajsetega stoletja, je v svojem času na različne načine zaznamoval življenja premnogih ljudi. Med takšne posameznike nedvomno lahko štejemo tudi avtorja pričujočega dela, saj je na območju Palestine povsem nenačrtovano preživel nekaj več kot dve leti. Deset let po obdobju, preživetem med gverilskimi fedajini, pa je septembra leta 1982 ponovno obiskal begunski tabor Šatila – in to le dva dni za tem, ko so izraelske oblasti libanonskim zaveznikom zaukazale sistematičen poboj palestinskih prebivalcev. Ta nadvse tragičen dogodek, ki ga pisatelj pronicljivo in neverjetno stvarno opiše v pričujočem romanu, tako nastopi kot nekakšen katalizator, ki v piscu prebudi že ugašajočo iskrico navdiha.

     

    Roman Zaljubljeni jetnik je Genetovo poslednje delo in je bilo po njegovi smrti leta 1986 urejeno iz rokopisov poročil od dogodkih, ki so se zvrstili skoraj petnajst let pred tem. Večji del zgodbe se tako odvija v obdobju med leti 1970 in 1972, ko je Genet prvič prispel na konfliktno območje. Vendar pa pri tem ne gre za strogo urejeno strukturo z neprekinjenim časovnim okvirjem, ampak, nasprotno, za precej fragmentirano pripoved, ki nam hkrati postreže tudi z avtorjevimi spomini na čas, preživet med pripadniki gibanja za črnske pravice na območju Severne Amerike, imenovanim Črni panterji. Ravno takšna prepletenost zgodb in avtorjevega razmišljanja v bralcu prebudi dodatno zanimanje, ki ga spodbuja k raziskovanju avtorjevega nadvse razburljivega in pestrega preteklega življenja.

     

    Med branjem omenjenega romana se bralcu glede na težo obravnavane tematike lahko kaj hitro zgodi, da čtivo za nekaj časa odloži in se nato k zgodbi znova vrne spočit in neobremenjen. Vendar pa ravno v tem tiči veličina omenjenega romana. Loteva se namreč problema, ki do tega dne ostaja eden izmed največjih zagat zahodnega sveta, a to počne na način, ki je presenetljivo nevtralen in stvaren ter nam pri tem predstavi vprašljive in moralno sporne prijeme tako ene kot druge strani. Avtor se pri tem izogiba obtoževanju in pristranskosti, ki je tako značilna za opisovanje razgretih in močno polemičnih sporov. Tankočutno in nadvse skrbno da glas narodu, ki je v luči pol stoletja trajajočih oboroženih konfliktov v očeh zahoda razvrednoten in povsem votel. Pokaže nam, da je palestinsko ljudstvo mnogo več kot le skupek razdrobljenih in razseljenih begunskih taborišč, ki se s pomočjo gverilskih fedajinov borijo za obstanek. Tako v pričujočem delu, ki opisuje dogodke na območju spopadov med fedajini in pro-izraelskimi zavezniki, skoraj ni mogoče najti opisov bitk in strateških akcij, ki bi jih bralec nemara pričakoval. Svojo besedo dobijo posamezniki, ki ostajajo ujeti med silami oboroženih spopadov. Gverilci, kmetje na razrvanih območjih, opustošeni in obubožani; idejni vodje palestinskega upora in veljaki, ki poganjajo mašinerijo konflikta, prek Geneta dobijo svoj glas in pozornost javnosti, ki si jo nedvomno zaslužijo. Namen pisca pa pri tem ni poučevanje bralca o naravi revolucije. Genet se namreč zaveda dejstva, da je podan vidik palestinsko-izraelskega konflikta le urejen odsek skorajda sanjskih podob, ki jih je avtor z zadnjimi močmi urejal v mescih pred svojo smrtjo. Poleg njegove pa se je tekom let zvrstilo še premnogo drugih prav takšnih individualnih in zasebnih revolucij.

     

    V ozadju zgodbe, posejane z bogatimi karakternimi opisi izmenjujoče vrste fedajinskih bojevnikov in poveljnikov, se vedno znova odvijajo dogodki ene same noči, ki v očeh avtorja pooseblja naravo palestinsko-izraelskega vprašanja. Skoraj pričakovano se tako vse poti človeškega delovanja in odnosov končajo v zavetju družine. V noči, preživeti na domu upornika Hamze, ki se med tem sam odpravi na območje prve bojne linije, je Genet priča odnosu, ki na svojih plečih drži težo sveta. Moč družinske celice, ki je enaka tako na vojnih območji Palestine kot na idiličnem francoskem podeželju, je tista, ki neomajno kljubuje sovraštvu in uničenju. Skozi prepleteno pripoved nam tako avtor mojstrsko in subtilno predstavi pravo naravo palestinskega ljudstva, s katero se brez večjih naporov poistoveti prav vsak bralec. Ubesedi boj ljudstva, katerega namen ni toliko izbojevanje večjega državnega ozemlja ali širjenje lastnega ideološkega prepričanja kot le neusahljiva želja po varni vrnitvi domov. V ozadju več kot pol stoletja trajajočega konflikta tako tiči revolucija, ki jo poganja želja po domu, varnosti in družini. Boj, ki naj bi Palestincem vrnil »hišico, vrtiček, lončke z rožami, malo pokopališče, ki so jih izraelski bagri in buldožerji zmleli v prah.« 

    Sorodni članki: