• Datum objave: četrtek, 22. september 2016
  • HWEOL … V vrtincu časa

    • Premiera: 8. 9. 2016, Plesni teater Ljubljana
    • Avtorstvo, koreografija in izvedba: Jerca Rožnik Novak, Leon Marič
    • Dramaturgija: Andreja Kopač
    • Avtorska glasba in izvedba: Kai Strobel

    Prvenec Jerce Rožnik Novak in Leona Mariča je lepo izpeljana celota, ki dobro povezuje gibanje, glasbo, koncept ter ostale elemente.

    Že od gledališkega lista naprej plesni prvenec diplomantov linške plesne akademije zaznamuje močna vizualna rdeča nit; podoba kroga. Krog kot upodobitev neskončnosti vsakdanjega, kot tirnica našega telesa, ki nas poganja naprej, a nas hkrati tudi omejuje, ter kot čas, v katerega smo ujeti, medtem ko neprestano teče.

     

    Da bo fizična plat predstave opazno povezana z njenim opisom, postane jasno že na začetku, ko nastopajoča zarisujeta krog na list papirja, medtem pa krožita okoli svoje osi, predstavljajoč telesi, ki sta ujeti v neskončno kroženje. Nato se plesalca pomakneta v prostor, kjer s svojim gibanjem zarišeta veliko krožnico, ki lepo zapolni prostor in ostane v naših mislih tudi, ko se gibanje pomakne izven nje. Zarisovanje krožnice v prostoru še podpre odločitev za bele kostume, kar nastopajočim hkrati pomaga, da se ne izgubijo v popolnoma črni dvorani Plesnega teatra. Tako kot krožna kompozicijska struktura, je tudi gibanje ves čas zgrajeno na osnovi kroženja. V prvem delu predstave gre predvsem za dejansko premikanje po tirnici kroga, v drugem delu, ko se nastopajoča premakneta tudi izven te oblike, pa idejo podpira že od začetka prisotno vztrajno ponavljanje določenih vzorcev ali fraz. Vseprisotno ponavljanje je dobra osnova stopnjevanju napetosti, ki se stopnjuje z zahtevnostjo ter hitrostjo gibanja; od preprostega teka fraze preidejo v vedno bolj kompleksne. Ko napetost naraste do vrhunca, Jerca Rožnik Novak na oder zaluča riž, ki ga nato uporabita za vidno risanje prej utirjenih krožnic in tokrat popolnoma zapolni prostor. Ta prelom predstavlja prerez harmonije repetitivnosti, začne se iskanje izhoda iz neskončnega kroga. Fraze se še vedno držijo principa ponavljanja, a postanejo manj tekoče. Kot odziv na poskus izstopa iz kroga pride do kontakta med vsemi tremi nastopajočimi na odru. Poleg plesalcev je na odru ves čas tudi tolkalist Kai Strobel, ki izvaja glasbo v živo. Prav pridružitev glasbenika, ki prej s plesalcema nima fizičnega stika, še bolj poudari glasbo kot del predstave, ne le kot njeno spremljavo. Zaradi močne prepletenosti glasbe in plesa to idejo pokvari trenutek, ko se začne predvajati posneta glasba in prekine kontinuiteto, ki je bila ustvarjena. Koreografija je fizično zelo zahtevna, a sta ji plesalca vsekakor kos. Dobro se poigravata tudi s spreminjajočo se dinamiko, hkrati pa se zdi, da ostaja enaka prav zaradi neprestanega ponavljanja, ki služi kot nekakšno skrito ogrodje celotne koreografije. Gibi so čisti in jasni, plesalcema uspe celo, da so kljub mehkobi videti tudi ravno prav čvrsti, da ne izpadejo površni. Vlogi sta v celoti enakomerno porazdeljeni, vendar nam pogled vedno znova vleče na plesalko, ki nas s svojo čisto in energetično izvedbo ter opazno prezenco vedno znova privabi, da jo spremljamo. Tako morda nehote postane protagonistka, ko se predstava prevesi v manj harmoničen del.

     

    Najmanj jasen in zato rahlo moteč del predstave je prisotnost sedmih gledalcev na odru. Njihova vloga je opisana v gledališkem listu, kar avtomatično pritegne pozornost nanje. Na žalost pa ostanemo razočarani, saj so v predstavo vključeni, ko začneta plesalca krožiti okoli njih ob odštevanju od sedem do nič, a drugače ne nosijo neke velike teže. V preostanku predstave sicer ne ovirajo plesalcev, vendar pa nam vseskozi porajajo vprašanja o njihovi vlogi in tako preusmerjajo našo pozornost od nastopajočih.

     

    Prvenec Jerce Rožnik Novak in Leona Mariča je lepo izpeljana celota, ki dobro povezuje gibanje, glasbo, koncept ter ostale elemente. Navkljub ponavljanju, ki lahko hitro začne dolgočasiti, ustvarjalcem uspe z le-tem zgraditi trdno strukturo, ki jasno odraža koncept ujetosti. Le-ta in krožnost sta pojma, ki sta nam asociativno zelo blizu, kar naredi vsebino lahko berljivo. Zaradi bolj preproste in splošno razumljive ideje je predstava primerna za vse vrste publike, prav zanimivo pa bi bilo videti tudi še bolj poglobljeno raziskovanje te teme.

    Sorodni članki: