• Datum objave: ponedeljek, 10. november 2014
  • Haruki Murakami: Kronika ptiča navijalca

    • Založba: Mladinska knjiga
    • Leto izdaje: 2014
    • Prevod: Iztok Ilc

    Murakami piše zgodbe, ki se mu slikajo pred očmi, in jim pusti, da v procesu pisanja joycevsko zaživijo neko svoje življenje. Ravno to je čar emotivne meditativnosti, ki je rdeča nit vseh njegovih del.

    Ime Haruki Murakami si je pot v slovenske domove utrlo v letu 2008, ko je knjižne police širom države napolnil slovenski prevod romana Norveški gozd, ki ga je iz japonščine prevedla Nika Cejan. Sledil je film, predvajan tudi na Liffu, knjigarne pa so se pod vplivom vsesplošnega navdušenja nad japonskim leposlovcem, letos že drugič nominiranim za Nobelovo nagrado, pričele polniti z angleškimi sestrami njegovih del. Norveškemu gozdu je sledilo malo morje prevodov Aleksandra Mermala (1Q84, Kafka na obali, …), letos pa tudi prevodno delo Iztoka Ilca, francista in japonologa, ki je slovenski publiki omogočil, da v roke prime slovensko verzijo romana Kronika ptiča navijalca. In ne le da smo bogatejši za eno Murakamijevo delo – tudi daljšo knjigo imamo, saj so Angleži v prevodu Jaya Rubina (stalnega prevajalca Murakamijevih del) nekaj poglavij preprosto izpustili. 

     

    Od prvega izida te knjige je v resnici minilo že skoraj dvajset let. Murakami je bil med publiko dobro sprejet, kritiki pa so mu kar naprej očitali, da je “premalo japonski”, saj je v svojih romanih uporabljal predvsem ameriške pop kulturne reference. S Kroniko ptiča navijalca jih je uspel dokončno omehčati; njegov najstrožji kritik Kenzaburo Oe je pisatelju končno prikimal in mu dodelil elitno japonsko nagrado Yomiuri Bungaku Sho.

     

    Glavni junak je tridesetletni Toru Okada, pasivni mali človek, ki se brez posebnega užitka prepušča brezdelju v predmestni japonski hiši. Njegova žena Kumiku je uspešna urednica, ki prihaja iz še bolj uspešne družine – njen brat je vsesplošno priljubljeni politik Noboru Wataya, ki mu množice jedo iz rok, Toru pa ga ne prenese. Toru je karakteriziran tudi skozi ostale like, od katerih ima vsak izjemno izoblikovano osebnost. Kumiku je podjetna in odločna in jo moževo lenarjenje razburja, Noboru je s svetohlinskim nasmeškom in primanjkljajem socialnega življenja vse, kar Toru zaničuje, v zgodbi pa se pojavi tudi šestnajstletna May Kashara, mladostniško naivna in kljub težavam polna življenja. Zgodba se začne zapletati, ko Toruju pobegne mačka. Pojavljati se začnejo vztrajni klici neznanke, ki se ne trudi zakrivati svoje seksualnosti in namenov, ki jih s Torujem ima. Obišče ga preročni vojak iz druge svetovne vojne, spoprijatelji pa se tudi z May, katere vrt omejuje bojda zakleto posestvo. Nenavadnost dogodkov in izgubljenost povprečneža v svetu kafkovske čudaškosti se stopnjuje do izginotja njegove žene. Napoči čas, da svojo pasivnost odrine vstran in se spusti v vrtinec nerazumljivih dogodkov in bizarnih karakterjev, ki jih Murakami osmisli šele na koncu svojega najbolje sprejetega dela.

     

    Kakor veliko njegovih romanov je tudi ta nastal iz kratke zgodbe. V zbirki Slon izginja se prva kratka zgodba imenuje Ptič, ki navija svet in torkov ženske, njeno dogajanje pa je okrnjena kopija tistega v prvem poglavju romana. Takšen stil pisanja je lasten mnogim velikim literatom, Murakami pa ga je odpeljal celo korak dlje. Piše zgodbe, ki se mu slikajo pred očmi, in jim pusti, da v procesu pisanja joycevsko zaživijo neko svoje življenje. Ravno to je čar te emotivne meditativnosti, ki je rdeča nit vseh njegovih del – zgodba se rojeva pred bralcem na tako iskren in nepričakovan način, da se zdi, kot bi bil tudi pisatelj sam presenečen nad potjo, kamor ga je delo pripeljalo. Murakami deluje le kot pripovedovalec ter se od knjige osebno popolnoma distancira – dogajanj ne sodi in jih ne skuša osmisliti z razumom. S spoštovanjem do tega, kar mu zgodbe predstavljajo, jih pove točno takšne, kot so. Z nevsiljivim tonom in estetiko vsega, kar je misteriozno, je jasno, zakaj je dogajanju v njegovih romanih tako lahko slediti. Ker sam dvigne roke nad podajanjem sodbe in strogega začrtanja meja med resničnostjo in fikcijo, mu tudi mi lažje verjamemo.

    Sorodni članki: