• Datum objave: nedelja, 31. januar 2016
  • Edward Albee: ZOO Story

    • Premiera: 29.12.2015, Galerija Škuc
    • Režija: Janez Vajevec
    • Igrata: Sebastjan Pikl in Žiga Čamernik

    Vsekakor je ZOO Story z vsemi svojimi simbolnimi sestavinami in alegoričnimi večplastnostmi igralsko precej zahtevna snov, vendar sta ji igralca bolj ali manj uspešno sledila.

    Igralci dramskega studia Bratov Vajevec vadijo igro po metodi, kot jo je oblikoval Lee Strasberg. Čar zgoraj navedene metode je v sami tehniki igranja, ki omogoča tako imenovano podoživljanje čustev in uporabo igralčevih emocionalnih in senzornih izkušenj ter dopušča veliko prostora za raziskovanje, (samo)refleksijo in eksperimentiranje. Pod idealnimi pogoji je takšna igra naturalistična in izpeljana na način, da se igralec v procesu in na sceni ne sprašuje, »kaj bi določen lik naredil«, temveč to dejanje dejansko stori, publika se pa ne sprašuje o tem, kako igralec razdela določen lik, temveč je (po možnosti) povsem potopljena v scensko dogajanje.

     

    ZOO story je igra v enem dejanju, ki je nastala leta 1958, ko se je človeštvo intenzivno soočalo s koncem »baby booma«, rastočo recesijo, globalnimi nuklearnimi dogovori in konkurenčnimi vesoljskimi programi ter vrhuncem hladne vojne. V tem slogu je dramski tekst na osnovnem nivoju neke vrste študija, ki raziskuje teme izolacije in osamljenosti, dehumanizacije in socialne neenakosti. Na kratko – gre za rahlo komično in absurdno srečanje med dvema človekoma, ki se v ostrem ozračju obupa navidez nerodno razvije ter predvidljivo, vendar brutalno razplete.

     

    Ta dramski tekst seže tudi v filozofske vode. Tako je zgodba glavnih likov, Petra in Luke*  v svoji esenci scenska uprizoritev Platonovega nauka o votlini (Platon, Država), torej alegorija, ki kaže na zaslepljenost navadnega človeka v njegovem vsakdanjem spoznavanju sveta. Za ZOO Story je pomembna nadaljna Platonova domneva, da so živali reinkarnirani ljudje, saj s tem postavi pod vprašaj človeka, njegovo percepcijo ter moralo v človeškem in živalskem svetu.

     

    Predstava je iz tehničnega, kostumografskega in scenografskega vidika povsem nezahtevna (morda je še najbolj zanimiva vloga navadne zelene klopi, ki je v enem trenutku zgolj scenski element, v drugem rekvizit, hkrati pa predstavlja središče verbalnega konflikta ter »glavni« vzrok za fizično nasilje. Skladno s tem je tudi  vizualna (odrska) estetika predstave zreducirana na simplistično formo. Prevod teksta sinhrono in skladno podaja osrednje zgodbene motive, zvesto poudarja vso ključno intertekstualno simboliko ter izkorišča primernost uporabe žargona, kar nadalje prispeva k uglašenosti dramskega in literarnega jezika. Dramska akcija je linearna, dialog se pred publiko odvija v »realnem« času, nato se v skladu z dramsko akcijo zgosti v suspenz in za konec katarzično razplete. Glavni poudarek je torej na tekstu in igri. V tem smislu Sebastjan Pikl s svojo skarikirano in repetitivno mimiko ter enakomerno igro odlično upodobi pasivnost in nerodnost Petra, ki (kot lik) lepo zajema simboliko splošne nevednosti ter nesposobnosti srednjega družbenega sloja. Lik Petra je torej na videz precej omejen ter je temu primerno odrsko upodobljen. Bilo bi nekoliko neutemeljeno pričakovati bolj dorečeno artikulacijo, saj je za predstavo izjemno pomembno, da se večina informacij o Petru postopoma razkrije skozi  »inkvizitorski« nastop Luke. Žiga Čamernik s svojim igralskim darom za ponazarjanje osamljenih, intenzivnih karakterjev vdre v blaženo dinamiko, ki jo na odru najprej vzpostavi Peter, ter Luko upodobi kot izzivalnega, jezljivega in hkrati humornega »norca«, ki ravno prihaja iz živalskega vrta. Luka nato z domiselnimi argumenti Petra prisili, da ga posluša, ko pripoveduje o svoji življenjski zgodbi in o razlogu obiska živalskega vrta. Publika se v tej točki še najbolj očitno sreča s prvimi konkretnejšimi indikatorji Platonovega nauka o spoznanju in razsvetlitvi: četrto nadstropje (kjer Luka živi) je v vzhodnih kulturah simbol za smrt, pes (»zver«) pred vhodom stanovanja je podoba, ki v antičnem svetu označuje varuha podzemlja oziroma posmrtne dimenzije (npr. Anubis), dve papigi (ki jih imata Petrovi hčeri) predstavljata mimikrijo – eterično povezavo med človekovim in kraljestvom ptic, mački sta simbol preobrazbe.

     

    Vsekakor je ZOO Story z vsemi svojimi simbolnimi sestavinami in alegoričnimi večplastnostmi igralsko precej zahtevna snov, vendar  sta ji igralca bolj ali manj uspešno sledila. Znotraj uprizoritve teh elementov morda na trenutke izstopa rahlo neutemeljeno (in nepotrebno) podčrtavanje mimike ter preizrazita intenzivnost vokalne/glasovne ilustracije emocij, vendar samo v prvi polovici predstave. Tako kot se je uprizoritev bližala koncu, se je tudi publika jasno prepustila eskalaciji dogodkov na odru; igralca pa sta zagotovila gledališko kvaliteten končni spopad, morda ne toliko zaradi telesnih spretnosti, kot zaradi dejstva, da sta se naloge premišljeno lotila ter jo precizno izvedla. Ko na koncu spopada zaslišimo »Peter, ti si tudi žival!«, se v krvav mozaik ZOO story v zadovoljstvo publike dokončno povežejo tako Platonova ideja o človeški (ne)razsvetljenosti, življenju in smrti, smrt sama, kot tudi živalska simbolika, ki se nenehno pojavlja skozi dialog. Razsvetljenje torej – za Platona, za igro in za gledalca.

    Sorodni članki: